Featured

Spomini na knapovsko skorjo kruha

Stiski rok, obujanje spominov, tudi klicanje po težkih, a vendarle urejenih časih. Pri nekaterih tudi hrepenenje. 3. julij, Dan rudarjev, je ne glede na vse zanje praznik z veliko začetnico. Tudi v Kočevju, kjer so se že štirinajstič srečali v hiši gostitelja, tamkajšnjem Pokrajinskemu muzeju. Tokrat je bilo knapov in njihovih družin okoli 20.

»Stari smo, bolezen je postala nadlega, še posebej ta virus, ki straši. Jaz ga odganjam z vsemi mogočimi prijemi,« je kot vselej širokega nasmeha ducatu sotrpinov iz rudniških jam razlagal Jože Kozole. Zanj je bil rudnik inštitucija. Pred polnoletnostjo je delal na separaciji, kasneje je šel v jamo. Bilo jih je veliko, nihče ni jamral, tudi pozimi, ko je led okoval stroje. Pri vojakih se mu je sleherno noč sanjalo o tovariših, ki so lovili dnevne rekorde izkopa.

Nogometne tekme so bile v Kočevju zelo priljubljene

Tema je nanesla tudi na nogometne tekme, za katere je Kočevje živelo. Dva ali tri tisoč ljudi, saj za več ni bilo prostora, se je vedno gnetlo ob igrišču za Pokrajinskim muzejem, kjer je imel svoj stadion Rudar, njegov mestni tekmec Partizan pa na lokaciji sedanjega športnega parka Gaj. Na eni izmed zgodovinskih tekem so knapi na svojem »placu« do vrha napolnili mrežo mestnega tekmeca, ter jih premagali s 5:0.

»Knapovska skorja kruha je res bila črna, a zato bolj užitna. Jaz sem jo rezal 16 let, in sicer kot vzdrževalec strojev in opreme. Nikoli nismo imeli prostega dneva, saj smo, ko so rudarji šli domov, mi stopili v jame. Tudi ob praznikih,« se spominja.

Horvat se je pridružil muzikantom

Kapelnik rudniške godbe se je nekega dne oglasil pri njemu, v delavnici, in pogovor je nanesel na temo, naj se jim pridruži. In se je, čeprav ni imel glasbene izobrazbe. Ker je bil med vsemi najbolj postaven, so mu v roke dali največji inštrument, bas. Med muzikanti je ostal 26 let. Imeli so številne nastope, tudi obvezne, predvsem, ko so na zadnji poti spremljali knapovske sotrpine.

Še posebej so častili praznik rudarjev, ki je sicer bil dela prost dan. »V času budnice je pred nami vedno šel strelski mojster. Njegova naloga je bila, da je med hišami sprožil dinamit in tako zbudil ljudi, da so nas prišli poslušat,« se Francu utrga še en spomin in vpraša: »Kdo je to: Pod zemljo rije, pa ni krt, na vsakem koraku srečuje ga smrt?«

Marčelo Marušič: “Na 18. rojstni dan so me inšpektorji napodili ven.”

Še ne polnoleten je rudarsko skorjo kruha ugriznil Marčelo Marušič. »In glej ga zlomka. Točno na 18. rojstni dan so me v jami zasačili inšpektorji in napodili ven. Dejali so, da zame še ni čas za delo v luknji, zato sem še nekaj časa vztrajal na dnevnem kopu. Kaj naj še rečem? Med nami je bila takrat res velika solidarnost in tovarištvo, zamer nismo poznali. Ljudje so govorili, da so rudarji in graničarji najbolj zavedni državljani,« temu niti danes ne oporeka 85-letni Marčelo Marušič. Rudarskemu poklicu sta bili zapriseženi tudi še vedno čili Metka Fink, ki je marca dopolnila 104 leta in je najstarejša slovenska rudarka, ter 96-letna Kornelija Klun. Med sotrpini ju tokrat ni bilo, če bo zdravje, pa zagotovo prideta prihodnje leto.

Na premogovnik spominjajo le še zapuščene stavbe ter umetno jezero, ki je nastalo po zaprtju enega najpomembnejših obratov v tem delu Slovenije. Le-ta je nekdaj predstavljal pomemben del življenja Kočevarjev, saj se je takrat pričela intenzivnejša izgradnja infrastrukture, kot so vrtci, ceste, stavbe, elektrifikacija okolice, razvijala pa se je tudi družabna, kulturna in športna dejavnost, na katero so tudi danes ponosni.

Stavko je z varne razdalje opazoval Ivan Matija Maček

Rudarji so bili vedno »udarna pest« ljudstva. Tudi kočevski se niso dali. V zlati dobi (1957) je v rudniku kruh rezalo kar 810 knapov. Nikoli ne bodo pozabili na stavko iz leta 1961, ko je oblast sklenila, da ukine železniško progo med Ljubljano in Kočevjem. Uprli so se in vsi rudarji so šli pred občino. Zastavo je do Šeškovega doma, kjer je plapolala v ponos rudarske tovarišije, nesel in jo izobesil Franc Bobek. Dosegli so, da je železnica ostala, žal samo za tovorni promet, potniškega so tako ali tako že zdavnaj ukinili. Za tiste, ki se vsaj malo spomnijo tistih časov, jim morajo pritrditi, da so bili pogumni, tudi zaradi tega, ker naj bi stavko izza okna hotela v Kočevju budno opazoval tudi Ivan Matija Maček. Nekateri pravijo, da je rudarje celo podpiral, a tega javno ni smel kazati.

»Rudniška zgodovina, med katero še posebej rada omenjam rudniško jezero in nekdanjo kolonijo, ki jo novi lastniki urejajo po svoje, je del našega bogastva, ki ga ohranjamo tudi z vsakoletnimi srečanji, ob Dnevu rudarjev. Da ne bi povsem pozabili, da je bilo Kočevje več kot stoletje knapovsko mesto,« je dejala Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje, tudi avtorica razstave o rudarstvu na Kočevskem, ki je po daljši prekinitvi leta 2006, takrat kot kustosinja, obudila srečanje rudarjev.

Rjavi premog so na Kočevskem kopali 175 let

Rudnik so po 175-ih letih obratovanja iz ekonomskih razlogov (ker so pošle zaloge, pa tudi njegovo ceno je izpodrivalo kurilno olje) zaprli leta 1978, leta 1961 pa so opustili površinski kop.

(mgć)

Sorodni članki

Komentiraj

* Z uporabo tega obrazca se strinjate s shranjevanjem in obdelavo vaših podatkov pridobljenih na tem spletnem mestu.

E-UTRIP

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki