V zadnjih dneh je precej pozornosti pritegnila odločitev Ksenija Benedetti, da ne bo več pisala kolumne za revijo Ona Plus. Razlog za to ni bila vsebina njenega pisanja, temveč dejstvo, da na istem mestu kolumno piše tudi Tina Gaber Golob, žena predsednika vlade Robert Golob. Prav to je sprožilo precej vprašanj in tudi razdeljena mnenja.
Benedetti je svojo odločitev pojasnila mirno in brez očitkov. Povedala je, da se v takšnem uredniškem okolju ne počuti več udobno in da ne želi biti del prostora, kjer bi se njeno pisanje lahko razumelo tudi skozi politično prizmo. Šlo je za osebno odločitev, ne za napad ali javno polemiko. Na drugi strani se je Tina Gaber odzvala zadržano in poudarila, da piše iz osebne izkušnje ter v tem ne vidi nič spornega ali izključujočega.
A dodatno pozornost je pritegnila še ena podrobnost. Ena od kolumn Ksenije Benedetti je bila zaklenjena in dostopna le naročnikom, medtem ko kolumna Tine Gaber ni bila. In prav tu se je pri marsikaterem bralcu pojavil dvom. Ne toliko o tem, kdo ima boljšo kolumno, temveč o tem, kaj takšna uredniška odločitev sploh sporoča.
Zaklepanje vsebin je v medijih običajna praksa in pogosto povezana s poslovnim modelom ali branostjo. A ko se zaklene eno besedilo, drugo pa ostane prosto dostopno, se težko izogneš vprašanju, ali gre zgolj za tržno odločitev ali za nekaj več. Ali je treba eno kolumno “bolje plačati”, ker je manj brana ali ker je bolj kvalitetna? Ali pa uredništvo preprosto ocenjuje, da bo druga prinesla več klikov?
Je to že politika? Morda ne neposredno. Je pa zagotovo primer, kako hitro se v Sloveniji tudi povsem osebne vsebine znajdejo v političnem kontekstu. In kako pomembno vlogo imajo uredniki pri tem, kakšen vtis dobijo bralci.
Ta zgodba tako ni zgodba o tem, kdo ima prav in kdo ne. Je prej zgodba o občutku. O tem, kdaj se nekdo v medijskem prostoru še počuti enakovreden in kdaj ne več. Odločitev Ksenije Benedetti zato ni upor, ampak umik. Umik iz okolja, kjer ni več jasno, ali se besedila berejo zaradi vsebine ali zaradi imena in konteksta, ki ga prinaša.
In morda je to tudi glavno sporočilo celotne zgodbe: da danes ni več pomembno le, kaj pišeš, ampak tudi, kje pišeš – in kako uredništvo tvoje besede postavi pred bralca.
