“Sem psihično precej trden človek. Vedel sem, da to delam za to, da rešim čim večje število stanovalcev. Če potegneš črto in se zavedaš, da lahko s svojimi dejanji pripomoreš k boljši oskrbi stanovalcev, vsa zaščitna oprema na koncu ni več nikakršen problem.Predvsem sem delal na tem, da se s samim stanjem v domu nisem obremenjeval, ko sem z izmeno zaključil. Ko sem po celodnevni izmeni zapustil dom, sem poiskusil vse pozabiti in ničesar nositi domov. Včasih je ratalo, velikokrat, predvsem po psihično in fizično napornih dneh pa tudi ne.”
To je zapis Tima Baumkirherja, dijaka Srednje zdravstvene šole Novo mesto, ki se je po končanem prvem letniku odločil, da si poišče počitniško delo. Ker obiskuje zdravstveno šolo, je seveda iskal delo v svoji poklicni smeri in ga sreči našel. Po oddaji prošnje so ga iz Trubarjevega doma upokojencev Loka pri Zidanem Mostu kmalu kontaktirali.Ker drugače prihaja iz Sevnice, mu dom ni le tako daleč.
Na začetku dvom, a verjel, da virus obstaja
Ob začetku koronavirusa je dvomil v verodostojnost vseh podatkov, a tega, da virus ne obstaja, ni verjel. V domu je na lastne oči videl, kaj lahko povzroči virus in to v 3 dneh, zato je sam vse teorije opustil. Verjame pa, da po vseh zmedenih informacijah, ki nam jih podajajo, da obstaja veliko ljudi v dvomih, a še vseeno je dejstvo, da virus je med nami in da prebolevanje njega samega ni kaj dosti prijetno, pravi. “Če slišim koga, ki reče, da so preboleli okužbo in da jim ni bilo nič, vedno poudarim, da naj bodo veseli, da je tako. Marsikdo je zaradi virusa izgubil svoje najbližje.”
Strah pred neznanim
Že od samega začetka so ga sprejeli kot del kolektiva. “Lahko rečem, da grem v dom z velikim veseljem,” pravi Tim. S celotno ekipo se je ujel zelo dobro in nikoli se ni počutil odveč ali pa da bi bil komu v breme, ko je še na začetku spraševal za vse malenkosti. Tudi s stanovalci se razume, in kot pravi, so veseli novih in mladih ljudi. Nekega dne pa je prijel klic iz doma za delo na covid oddelku.
“Takoj sem se odzval na klic. Še preden sem doma vprašal za mnenje oz. se posvetoval ali naj grem ail ne,” pravi. Vedel je, da jim bo prišel prav vsak par rok. Bilo ga je strah, a vedel je, da se spušča v zelo naporno in nevarno delo. “Mogoče je edino, kar sem pričakoval bilo le to, da bo naslednjih nekaj tednov ekstremno napornih a hkrati sem vedel, da bom dobil neizmerno veliko izkušenj, ki jih v življenju najbrž ne bom več mogel pridobiti.”
Prišli so dnevi, ko se iz dela nismo in nismo izkopali
Tim je vsak drugi dan po 13 ur preživel v popolni zaščitni opremi – skafandru, FFP3 maski, vizirju, rokavicah in zaščiti za obuvalo. Med vrhuncem drugega vala niso zbolevali samo stanovalci, ampak tudi zaposleni, posledično so imeli težave pri kadru. Tako je za približno 130 stanovalcev skrbelo le 5 zaposlenih na izmeno, kar je precej manj kot v normalnih razmerah. “Lahko si predstavljate, koliko dela je bilo potrebno, da so starostniki dobili vso potrebno oskrbo, ki so jo potrebovali.” Sama bolezen pa je stanje stanovalcev še precej poslabšala, zato so morali poleg vsakodnevnih nalog skrbeti še za ogromno drugih intervencij, da so po najboljših močeh rešili čim več življenj.
V domu opravlja delo negovalca. Njegov delovnik se začne z jutranjo nego – stanovalcem se zamenjajo plenice in se jih po potrebi preobleče ter uredi postelje. Sledi zajtrk in hranjenje stanovalcev.Po zajtrku sledi ponovno nega in po potrebi zamenjava plenic.Ko pride čas malice stanovalcev, si tudi zaposleni vzamejo pol ure počitka. Nato sledi ponovno oblačenje zaščitne obleke, kosilo in hranjenje stanovalcev. Po kosilu pa še nekaj nege, popoldanska malica, večerja in ureditev stanovalcev za spanje. Vmes pa morajo zaposleni poskrbeti tudi za infuzije, pregledovati količino kisikov, spremljati vitalne funkcije stanovalcev, vsakodnevno intervencije in na žalost oskrbo umrlih.
Večkrat se je vprašal: “Kaj mi je tega treba?” A ko je dvakrat premislil, se je zavedal, da dela vse to za čim boljši potek prebolelosti stanovalcev in zato, da lahko zanje naredi nekaj dobrega. Z umiranjem stanovalcev se je soočil precej realno. Že ob prvem delovnem dnevu na covid oddelku se je zavedal, da bo umrljivost pri stanovalcih veliko večja kot v normalnih pogojih. “S tem sem pri sebi razčistil in vse sprejel v delovni proces. Mogoče se ne sliši najlepše, ampak situacij s smrtjo si nisem vzel k srcu. Če bi si jih, ne vem, kako bi lahko psihično stabilno oddelal to izkušnjo v covidu.”
Sedaj, ko so se razmere v domovih umirile, pa pravi, da pri samem delu ni velikih razlik. “Ja, nosimo kirurško masko, bolj delamo na tem, da ne bi prišla okužba ponovno v dom in pa sedaj razporejamo obiske, katere pred epidemijo nismo.”
“V spomin se mu je vtisnila ena sreda, ko smo na žalost v enem dnevu izgubili 7 stanovalcev, 5 jih poslali v bolnišnico, sredi izmene, pa je ena od sodelovk dobila rezultat brisa, ki je bil pozitiven.”
Starši, prijatelji in vsi bližnji so ga 100 % podpirali
Ko je sprejel delo na covid oddelku, jim je povedal, da se v tem času, ne bodo videvali, saj se je čutil odgovorno, da ne bi okužbo prenesel na kogarkoli, pa čeprav je bil redno testiran. “A nikoli ne veš,” pravi. Staršem je dejal, da se bo na vse svoje moči trudil, da se ne okuži in okužbo ne prinese nanju. Oče se s tem ni kaj dosti obremenjeval, mami pa se je prvih nekaj dni držala na razdalji do njega, ko je prišel domov.
Tim trenutno zaključuje 4. letnik Srednje zdravstvene šole v Novem mestu . V času, ko je pomagal na covid oddelku, se je šolal na daljavo. Profesorji so bili razumljivi in so ga pri tem podpirali, čeprav je zaradi dela bil v izostanku, so mu nudili dodatno razlago, če jo je potreboval. “Seveda pa moram pohvaliti tudi sošolce, ki so mi zamujeno snov posredovali in mi jo ob nejadnosti tudi razložili,” pravi.
Dobitnik priznanja jabolko navdiha “herojem korone”
Predsednik Republike Slovenije je konec marca v parku Vile Podrožnik vročil priznanje jabolko navdiha herojem korone po izboru bralk in bralcev slovenskih regionalnih spletnih medijev. Repliko jabolka navdiha je prejelo 17 herojev korone, med njimi je bil tudi Tim, ki mu je priznanje dalo še nekakšno dodatno potrditev, da je bila odločitev za delo na covid oddelku pravilna in da so to opazili tudi drugi. “Še zdaleč si nisem mislil, da bo moja zgodba zajela celotno Slovenijo. Konec koncev, to niti ni bil moj namen.” Vesel je, da je lahko svojo zgodbo delil z širšo javnostjo in s tem prikazal, da zdravstveni delavci, ki imajo opravka s covid bolniki, še zdaleč ni lahko. Kaj pa trema, ko je stopil pred predsednika? “Če pa sem pred predsednikom imel kaj treme? Še nikoli toliko! Zahvalo, ki sem jo prebral v imenu vseh prejemnikov nagrad, skorajda nisem mogel prebrati, saj so se mi roke tako tresle, da nisem videl črk,” pravi.
In cilji za prihodnost?
“V prihodnosti imam definitivno namen ostati v zdravstvu,” pravi. Šolanje bo nadaljeval na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani in trenutno dela vse na tem, da bo tja tudi sprejet. Po končani fakulteti pa ima željo delati v enoti intenzivne terapije v UKC Ljubljana.
K.N.