fbpx
Mestnik
Dogodki Featured Intervju Novice

Intervju Duško Bojanc : Med egom in nebom: Knjiga o smislu življenja

Duško Bojanc, novomeščan s številnimi talenti, po poklicu diplomirani ekonomist v prostem času pa ljubiteljski slikar. Trenutno se poleg pisanja ukvarja tudi z 3D tiskom. Prav tako občuduje glasbo in si življenje brez nje ne zna predstavljati. Njegov letošnji dosežek je izdaja knjige “Med egom in nebom: Knjiga o smislu življenja”. V knjigi predstavlja razmerje med posameznikom (ego) in vsem, kar ga obkroža – ljudje, narava, vesolje. Vse ideje, ki so zapisane v knjigi, je avtor doživel kot osebno razsvetljenje.

Kakšni so občutki, ko po mesecih pisanja knjigo končno lahko vzamete v roke?

Knjigo sem pravzaprav pisal več kot dve leti, začel sem že leta 2018. Občutek, ko sem knjigo končno vzel v roke, me je duhovno izpolnil, a sočasno obudil nekakšno negotovost glede tega, kako bo knjiga sprejeta in razumljena, kljub temu da sem kot avtor trdno prepričan v pomembnost in izvirnost predstavljenih idej. Zadovoljen sem, ker sem uspešno dokončal nek razmeroma zahteven projekt, ki poleg pisanja terja še veliko drugih opravil, ki se jih ob začetku nisem niti zavedal.

Od kje ideja za knjigo in predvsem zakaj tak naslov?

Ko sem že v mladih letih prvič slišal za pojem »filozofija«, nisem vedel, kaj ta beseda sploh pomeni. V tem času seveda ni bilo interneta ter sem se odpravil v knjižnico. Ne vem natančno, katera je bila prva knjiga s tega področja, a zapomnil sem si, da je razprava potekala o tem, kaj je »dobro«. V šoli smo se učili matematiko, zgodovino, zemljepis … a beseda »dobro« se mi je intuitivno zdela pomembnejša kot karkoli drugega. Iz radovednosti sem postopoma vzljubil etiko in filozofijo. Na nek način sem se duhovno zbudil. Poleg tega je nek »pomemben« stric v soseski imel vzdevek »Sokrat«, kar se mi je zdelo nekako pomembno, zveneče …

Zanimanje za filozofijo je vsekakor bilo trdno izhodišče, a konkretno idejo – odgovor na vprašanje: »Kaj je smisel življenja?« sem dobil v naravi, povsem nepričakovano, v hipu!
Nisem sedel pred praznim listom papirja in premišljeval, o čem in kaj bom pisal.
Tema, ideja, se mi je porodila sama, med sprehodom po sončni stezici travnika, obraščenega z gozdom, v miru podeželske pokrajine. V trenutku, v katerem se je zrcalilo več kot pol stoletja lastnih izkušenj in premišljevanj, sem jasno doživel, dojel smisel svojega življenja in življenja ljudi na sploh!

Naslov »Med egom in nebom« v bistvu predstavlja premišljanje o razmerju med posameznikom (ego) in vsem, kar ga obkroža – drugi ljudje, narava, vesolje (nebo). Posameznik je samo majhen del višje celote in resnico najdemo le v celoti. A odnos posameznika do narave ni vedno smiseln. Posamezniki kot deli skupin so iztrebili domorodna ljudstva, bizone, kite, posekali gozdove, onesnažili zrak in vodo in to še naprej počnejo. Zaradi tega mi se zdi pomembno nedvomno opredeliti smisel življenja in živeti v skladu s tem.

Po poklicu ste diplomirani ekonomist, ste ljubiteljski slikar in navsezadnje pisatelj. Skrivate še kakšen talent? Kje najdete čas za vse te stvari?

Ljubiteljski slikar

Le delno je talent, gre bolj za radovednost. Trenutno me denimo zelo zanima tehnologija 3D tiska, ki ima zelo velik potencial in se bo v prihodnosti uporabljala na mnogih področjih. Kupil sem 3D tiskalnik in raziskujem tehnologijo, oblikujem ali tiskam že oblikovane 3D predmete, ki so dostopni na internetu.

Moram omeniti še glasbo. Sem občudovalec glasbe, glasba je najlepše, kar je človek ustvaril. Ko poslušam določene simfonije, zamižim in čutim, »kako se premikajo galaksije« … Življenja brez glasbe si enostavno ne morem predstavljati – glasba ga polepša, izpopolni in vseskozi spremlja. Jasno nakaže, da obstajata harmonija in lepota v nas in v vesolju!

Časa mi res primanjkuje, pogosto moram določati prioritete in se racionalno obnašati. V življenju so opravila, ki jih moramo opraviti, da sploh lahko živimo. In ta imajo prednost – na prvem mestu sta družina in služba, potem pa družbene obveznosti. Zagotovo pa je prvo opravilo, ko se zbudim, da nahranim našo muco – Oskarja.

A slikarstvo, pisanje, glasba, raziskovanje – to je dodana lepota življenja, prostor svobode in ustvarjalnosti, nekaj, kar počnemo ne samo za sebe, temveč za prijaznejši svet. In za to vedno najdem čas, ker me k temu močno žene od znotraj, kot veter v jadra. S čopičem in pisalom želim prispevati k boljšemu svetu. Morda ena sama moja slika (ki jo prilagam – »konjiček«) nazorno povzame celotno vsebino knjige – a ne na intelektualni, temveč intuitivni, čustveni, morebiti celo nagonski ravni!

Če prav razumem, ste vse ideje, ki so zapisane v knjigi, doživeli osebno?

Da, kot razsvetljenje! In sončna svetloba je dobesedno vir tega razsvetljenja!

Bi lahko rekli, da je knjiga napisana po osebni izkušnji in je v zgodbi zaznati vas osebno? Zakaj ste se odločili to deliti z javnostjo?

Jaz sem v tej zgodbi zavestno v ozadju. Sem pisatelj, ki tako kot skladatelj ali slikar, kot nekakšen »poseben – subjektivni« kurir samo posreduje sporočila ali ideje, melodije in oblike, pridobljene iz narave. Občutek imam, da mi je narava sporočila oziroma podarila nekaj zelo pomembnega, bistvenega – ne samo za mene ali človeštvo, temveč tudi za naravo samo. Toda to darilo pridobi veljavo samo, če se deli z drugimi. Dano mi je poslanstvo, ki se mi ga zdi zelo težko uresničiti – podati, razširiti seme tega razsvetljenja v potrošniško in pridobitniško družbo, v ta z neštetimi nepomirljivimi nasprotji in sovraštvom razdeljen svet.

Kakšna je torej ideja o resničnem smislu življenja?

Da bi razumeli resnični smisel življenja, je treba samo za kratek čas odmisliti vse, kar ta smisel zamegljuje: ideologijo, ekonomijo, politiko, lastno zdravstveno in socialno stanje … Za kratek čas se zavedati, da smo prav vsi ljudje le izrastek iz narave, ki na svet pride in z njega gre brez lastnega vpliva ali želje. Ljudje (kolikor vemo) smo edina razumna bitja v celotnem vesolju. Misleči človek je edina zavest celotnega vesolja! Torej smo mi, naša zavest, nastali, se razvili in obstajamo z razlogom; in ta je, da se le skozi naše zavedanje vse v vesolju zaveda lastnega obstoja. Brez nas, brez naše misli, vesolje ne bi vedelo, da obstaja, kakšne oblike je, in njegov obstoj ne bi imel smisla!
Poleg tega obstajamo, da raziskujemo in ustvarjamo. Tisto, česar narava ne more udejanjiti sama, je naša naloga – smo nadgradnja narave. Samo ljudje ustvarjamo glasbo, umetnost, lepoto in morda širimo življenje v širno vesolje. In vse (zemlja, voda, zrak in sonce) in vsi (rastline, živali, ljudje) prispevamo k temu zavedanju in ustvarjanju – od čmrljev, ki oplajajo rastline, ki so naša hrana, pridelovalcev hrane, zidarjev, zdravnikov, varušk v vrtcih in učiteljev, trgovcev, celo računovodij … Ravno na tej povezanosti in soodvisnosti je poudarek v knjigi. Ta privilegij duhovnosti pa ni zasluga našega jaza, je darilo, ki smo ga deležni. Smo produkt narave, objekt celotnega vesoljnega procesa. Postopoma, z dozorevanjem duhovnosti, razvojem ustvarjalnosti pa postajamo tudi pomemben subjekt!

V knjigi razkrivate tudi peti element in peto dimenzijo, ki sta ostala spregledana? Nam zaupate, kateri element je to?

Razkritje petega elementa je podobno postopku razkritja krivca v klasični kriminalki, le da v tej zgodbi ni zločina, temveč nasprotno – nastanek življenja. Namreč, nekje v temi neskončnega vesolja, na okrogli kepi prsti se je na neverjeten in nerazložljiv način v ekstremnih pogojih razvilo življenje. Iz življenja pa se je razvila misel. In radovedno misel zanima, iz česa je nastalo življenje, kaj je osnova življenja. Piše in preučuje literaturo, sprašuje modrece. Ugotovi, da se od predsokratikov – starogrške, indijske in kitajske filozofije – do sedanjih časov kot štirje osnovni elementi omenjajo zemlja, voda, zrak in ogenj. Aristotel in Descartes sta kot peti element omenjala eter, a sta ga razumela različno. In to mnenje je uveljavljeno že tisoče let. Misli pa to ne zadošča … raziskuje naprej. Kaj je motiv? Nekaj manjka. In naenkrat v hipu dojame: Sonce!

Sonce je spregledano, odrinjeno, kot samoumevno nebesno telo, nekaj zunanjega, ločenega. Vpliv Sonca pa je bistven, je sama osnova življenja. Brez delovanja Sonca bi bila voda zmrznjena, zrak bi bil zajet v trdni snovi, brez svetlobe in toplote ne bi bilo ne organske snovi ne življenja ne tolmačev narave. Torej je Sonce peti, a za nastanek in razvoj življenja prvi in osnovni element!
Motiv pa je misel sama!

Da ne bom razkril čisto vsega, peta dimenzija je pojasnjena v knjigi, in vljudno vabim vse, ki jih to zanima, da sami preberejo, kaj je o tem napisano …

Kakšno izpopolnjeno miselnost in etiko potrebujemo v družbi 21. stoletja?

Osnovno izhodišče izpopolnjene etike je razumeti in sprejeti resnico, da svet ne obstaja zaradi mene, temveč da jaz obstajam zaradi sveta. Na tem svetu smo bolj zaradi drugih kot zaradi sebe. Vsakdo ima več vlog v življenju: smo otroci, vnuki, bratje, sestre, strici in tete, partnerji, starši, babice in dedki, državljani in svetovljani, prijatelji, tovariši, delavci, podjetniki, umetniki … Ko enkrat poskrbimo za sebe, je nujno prispevati k skupnosti in naravi – to je smisel vsakega posameznika. To resnično osrečuje in izpolnjuje, tako posameznika kot cel svet. Sledi pa dosledno upoštevanje zelo enostavnega pravila: ne odmetavajmo smeti v vodnjak, iz katerega pijemo! To je metafora za vsa različna razmerja med posameznikom na eni in družbo ali naravo na drugi strani … Narava je naš zaveznik, vir življenja. Do nje pa se obnašamo, kot da je sovražnik, ki ga ni treba samo premagati, temveč celo uničiti! Praviloma sploh ne premislimo, kaj počnemo, samo da pridobimo od nje čim več, vrnemo pa čim manj, če je le mogoče nič (takšen je pogosto denimo odnos delodajalcev do delavcev).

Izpopolnjena etika 21. stoletja? »Dobra ideja!« je povedal Mahatma Gandhi ob nekem drugem vprašanju.


Težko se sploh pogovarjamo o »družbi 21. stoletja«. Področje etike še vedno onemogočajo ideologije. Svet je politično razdeljen in izjemno neenakomerno razvit. Eni imajo in porabijo veliko preveč, drugi pa nimajo niti dovolj vode, kaj šele drugih potrebščin. Svet se duši v smeteh, onesnaženje vode in zraka je doseglo nevarne stopnje. Verski fundamentalizem in populizem grozita potrošniški in hedonističnimi miselnosti. Informacijska revolucija poleg nesporno dobrih učinkov sočasno zastruplja miselnost. Besedi »poštenje« in »pravičnost« sta zastareli, ne uporabljata se več, delujeta neresno in pri večini izzoveta posmeh. Kljub široko razglaševanim etičnim vrednotam v gospodarsko razvitejših državah še vedno prevladuje egoizem, ki niti ni miselnost, temveč nagon, atavizem preteklosti in visokooktansko gorivo motorja ekonomije. Razvija se potrošništvo – osnovno vodilo delovanja je dobiček. Ne izpolnjevanje potreb ljudi, temveč ustvarjanje umetnega povpraševanja.
Vrednosti so premagale vrednote. V svetovnih procesih dominira stihija namesto načrtovanja, usklajevanja in sodelovanja. Pretiran egoizem, ki ga imenujem egocentrizem, narekuje celotno družbeno obnašanje. Zmagaj, uniči konkurenco. To je osnovno vodilo. Čeprav se velikokrat omenjajo človekove pravice, je vse podrejeno stihiji egoistične ekonomije. Nujno je spremiti nagon egoizma v kozmopolitsko miselnost in namesto boja vseh proti vsem uresničiti sodelovanje celotnega človeštva v sožitju in ne uničevanju narave. Resnična etika izvira iz vesolja in ne iz tajnih štabov različnih multinacionalk in držav.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Se obeta še kakšna knjiga?

Pogosto premišljujem o novi knjigi in slikah, ki jih bom ustvaril. Če mi bo uspelo, bi prevod knjige objavil še v drugih jezikih oziroma državah, ker menim, da so predstavljene ideje pomembne za celotno človeštvo. Dojel sem, da je mogoče napisati knjigo o pomenu ene same besede, kot so na primer »etika«, »dobro«, »poštenje«, »svoboda«, »zlo« in tako naprej. O teh pojmih je tudi nujno treba pisati, kajti o njihovem pomenu in bistvu se veliko premalo premišljuje in ve.
Slikarstvo doživljam nekoliko drugače. Predmet mojega navdiha niso toliko pokrajine, tihožitja in podobno, temveč neko sporočilo, ki ga kot kurir narave doživim in želim materializirati ter podati naprej. Je bolj intuitivno, nagonsko, svobodno. Upam, da bom s svojim delovanjem vsaj malo prispeval k »očlovečenju« človeštva, prehodu iz kaosa v harmonijo. Ta vesoljni proces namreč še vedno poteka … In ne pozabite: bogastvo sveta je v knjižnicah, galerijah, koncertnih dvoranah in ne v trezorjih bank in na borzah!

Za konec navajam en verz iz poetskega dodatka knjigi:

Vse okrog tebe se premika,
obrača, spreminja in gori.
A brez tebe pesem nastati ne mor

K.N.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih