Študentje brez šole in stikov nemotivirani, brezvoljni in utrujeni!
Ko se je lani meseca marca začelo obdobje koronavirusa in izolacije, smo se dani situaciji prilagodili in upali, da bo trajalo le kratek čas.Minevali so dnevi, tedni, meseci, konca pa še kar nikjer. Martina Judež, certificirana transakcijska analitičarka, ki že 8. let izvaja terapije osebne psihoterapije, online in partnerske psihoterapije, pravi, da so mladi tista skupina, ki so zaradi ukrepov najbolj prizadeti, saj jim je bila odvzeto šolanje in druženje v živo. Sprva je kazalo, da bo šolanje na daljavo kratkotrajno, morda je bila sprememba tudi dobrodošla. “Za malo umirjenja namesto hitenja od obveznosti do obveznosti,” pravi.
Misleč, da lahko s 300 evri rešijo njihovo stisko, so jih čez noč vrgli iz študentskih domov..
“Bi si upala pritrditi, da smo študentje v nehvaležnem položaju, nekakšne vmesne kategorije, ki ničkolikokrat ostane zapostavljena in izvzeta iz debate. Po eni strani se nas ne tretira več kot otroke, zato za razliko od osnovnih in srednjih šol naše splošno počutje in pokoronske posledice, katerih pojav je zagotov neizogiben, niso toliko relevantne in vredne stalne diskusije,” pravi predsednica Društva novomeških študentov Lana Klemenčič. Po drugi strani pa niso niti odrasli, kar v leksikonu starejše generacije pomeni, da je njihova primarna naloga študirati, ne delati, zato olajšav ali dodatkov kot posledica nezmožnosti dela niso upravičeni.Kot pravi, je bil pomoč 300 evrov zasnovana popolnoma napačno, saj nekomu, ki iz takšnih in drugačnih razlogov še nikoli v življenju ni opravljal študentskega dela, je lahko teh izplačanih 300 evrov predstavljalo največji dohodek doslej, spet drugemu pa lahko znesek ne pokrije strehe nad glavo niti za en mesec, kaj šele za obdobje enega leta. “Vsekako bi morali pri izplačilu upoštevati povprečje zaslužka zadnjih n-mesecev in potem na podlagi tega določiti, kolikšno nadomestilo prejme posamezni študent,” doda.
Alarmantno stanje: 89 % študentov depresivnih in anksioznih
“To stanje je zelo alarmantno,” pravi Martina. Epidemija, ukrepi, ki trajajo že eno leto, so mlade pahnili v globoke stistke. Namesto, da bi prekipevali od energije, so čisto “ugasnjeni”.
Veliko študentov je bilo od marca pa do danes na fakulteti le 5 dni v začetku oktobra. Kar pomeni, da so že več kot eno leto “priklenjeni” v svoji sobi pred računalnikom. Profesorji jim obsega dela in zahtevnost snovi niso zmanjšali, predavanja na daljavo pa so manj produktivna. “En študent mi je rekel, da kljub temu, da je prisoten na vseh predavanjih, ima na koncu občutek, da je enako, kot bi dobil le zapiske in bi moral vso snov obravnavati sam,” pravi. Na drugi strani pa imamo problem odnosov v družinah, kjer so bili odnosi še eno leto nazaj urejeni, sedaj pa prihaja do sporov. “Izredno nezdravo je namreč, da mladi ljudje tako dolgo obdobje nimajo živij stikov z ljudmi izven svojega gospodinjstva,” pravi. Posledice pa so vidne: brezvoljnost, stalna utrujenost, obupanost in nemotiviranost za šolo.
Najpogosteje na pogovore hodijo dijaki zaključnih letnikov, ki so že polnoletni, študentje pa od prvih letnikov do tistih, ki že zaključujejo študij.
Tudi med novomeškimi študenti se najde študent s simptomi tesnobe, nervoze..
Kljub zaskrbljajoči številki pa Lana ostaja kritična in pravi, da krivde ne velja pripisati le celotni covidni situaciji. “Verjamem, da je ta lahko njigova negativna občutja še dodatno potencirala, so pa bile motnje že prej in so prav tako posledica trenutnega življenjskega tempa, trendov in stila, mnogo bolj nagnjenega k pasivnosti in melanholiji.” Se pa tudi med novomeškimi študenti najde študent s simptomi tesnobe, nervoze ali drugih oblik duševnih motenj. Kot pravi ima občutek, da danes malodušje in vsesplošna resignacija mladih nekako postaja del njihove identitete, samodiagnosticirati se za akcioznega pa nova normala. “Ker je za lastne neuspeh ali nesrečno pač lažje kriviti okolici,” doda. S tem pa Lana ne želi delati kirivice tistim, ki imajo resen težave, pravi le, da bi se lahko s pravim načinom mnogo tega dalo odpraviti.
V Društvu novomeških študentov so pomagali bolj ali manj posredno. Trudili so se organizirati čim več zanimivih projektov in mladim pokazati, da lahko skupaj prebrodijo negotove čase. V spletni različici so organizirali več kuharskih delavnic, večere družabnih iger, razne športne izzive in komične večere. “Vsem v stiski smo želeli pomagati tudi čim bolj neposredno, zato smo v sodelovanju z drugimi organizacijami za mlade v procesu formalnega izobraževanja izvedli akcijo za zbiranje računalnikov, poleg te pa še dve akciji “DNŠ” priskoč na pomoč”, preko katerih smo mlade v stiski opremili z osnovnimi živili in drugimi presenečenji,” pravi predsednica društva. Trenutno pa so končali natečaj DNŠtorklja, v sklopu katerega so mladim družinam odposlali paketke za njihove malčke.
Potrebujejo le iskren pogovor
Martina dijakom in študentom svetuje, da si najdejo sprostitveno dejavnost za boljše razpoloženje. A opozarja, da je tudi to že težava, saj so po enem letu mnogi postali že apatični in se težko spravijo k dejavnosti, pa čeprav jih je včasih izpolnjevala. “Pomagamo jim lahko tako, da jim zares prisluhnemo, brez obsojanja in moraliziranja. Pomagam jim najti rešitve za dileme, nesoglasja, komunikacijske izzive, zdaj ob koncu leta pa veliko delamo še na izboljšanju učinkovitosti učenja.” Na svetovanju ima tudi nekaj zaposlenih, ki že več mesecev delajo od doma in so se pri njih začele težave z depresijo, nespečnostjo, panični napadi, pa čeprav teh težav prej niso imeli.
Od začetka meseca marca naprej izvaja psihoterapevtsko svetovanje 7 dni na teden, prosto si vzame le v nedeljo dopoldne.
Bo z odprtjem fakultet ponovno vse normalno?
“Ker so bili študentje več kot eno leto odrezani od živih stikov na fakulteti, ne moremo pričakovti, da bo z odprtjem fakultet takoj vse ok,” pravi Martina. Nekateri bodo potrebovali še veliko časa, da si bodo opomogli. Čeprav je za to generacijo mladih velika škoda že narejena, si želi, da bi kljub vsem oviram, zmogli zbrati energijo in slediti svojim ciljem ter si skreirali boljšo prihodnost. Lana iz novomeškega društva študentov pa pravi, da je prihodnost odvisna od vsakega posameznika in v društvu ostajajo pozitivni. “Dejstvo je, da se naše predpandemsko življenje ne bo vrnilo kar čez noč, zato nam ostajata dve možnosti. Prva je vdati se, kriviti vse poprek, vseskozi čakati na “boljše čase” in pustiti, da življenje uhaja mimo nas.” Kot drugo pa veli adaptacija, pravi Lana. Zato svetuje, da mladim, da naj izkoristijo vse prednosti situacije, naredijo nekaj zase, posvetijo čas svojim najbližjim, obiščejo kakšen dogodek, se poveselijo z njimi….”in kot bi mignil, bo vse kot prej.”
K.N.