Klara in Miha zase pravita, da sta mestni srajci iz Ljubljane, a sta svoj dom našla v majhni vasici pri Trebnjem, kjer vzpostavljata obnovitveno kmetijo Zeleni pašnik. Svojo zanimivo zgodbo delita na svetovnem spletu, spoznati pa smo jo želeli tudi mi.
Zgodba se začne s študentoma, ki se odločita, da eno poletje preživita v Kanadi. Cilj je bil dodaten zaslužek, delo pa sta iskala preko spleta. »Našla sva družino, ki je imela 300 pujsov, ki so jih pasli zunaj, na travnikih. Tam sva prvič zares razširila svoj pogled in srce – da sprejmeš tujca v svoj dom in ga obravnavaš kot družino; da so lahko živali srečne, se dobro počutijo in živijo na prostranih travnikih,« pove Klara in nam zaupa, da sta se kasneje za dva meseca preselila še na Dansko, kjer sta umaknjena od hrupa, trušča, vsakodnevnih obveznosti, družin in prijateljev, dokončno ugotovila, da si želita življenja na kmetiji in takšnega načina življenja.
Danes sta starša štiri leta stari Emi in letu in pol staremu Tinetu. »Z rojstvom otrok sva začela resno postavljati prioritete. Prva je postala družina. Naš skupni čas, ki je umirjen, kvaliteten, svoboden, da dobro in zdravo jemo – za to sva se začela boriti.«
Kaj je posebnost kmetije Zeleni pašnik?
»Vse najine živali so praktično ves čas na travnikih. Hleva nimava in ga ne bova imela. Naravo obnavljava, ji več dajeva kot vzameva. Hkrati nisva midva sužnja živali, ampak jih glede na njihove koristi in naravno vedenje usmerjava, da one delajo za naju in nama pomagajo. Ključna razlika od večine kmetij so vsakodnevni načrtovani premiki živali na pašnikih. Gre za obnovitveno kmetijstvo.«
Klara nam je prijazno predstavila živali na kmetiji. »Mesni piščanci (ali brojlerji) so prišli k nam iz želje po kvalitetnem domačem mesu. Rediva počasneje rastoče slovenske križance Prelux-BRO, ki se v svoji premični ogradi (midva ji rečeva piščančnik) vsak dan premaknejo naprej na svežo travo, uživajo sonce, veter, žuželke, iščejo deževnike ter jedo zelenje. S svojim brskanjem po tleh skrbijo, da je najin nasad jagodičja dobro pognojen in pokošen. Hkrati pa najbolj krepijo denarni tok, saj se denar obrne v 8-12 tednih (ne kot pri kravah šele po več letih). Enako kunci v svojih premičnih zajčnikih.«
Na kmetiji domuje tudi čreda 14 ovc in kravica. »Vsak dan oz. na dva dni se premaknejo za eno čredinko naprej. Skupaj so, ker krave jedo rastline, ki jih ovce ne, poleg vsega imajo druge notranje zajedalce, ki si jih ne morejo deliti. Pogosti premiki so pomembni zlasti zato, da živali popasejo samo določen del pašnika, ki ima potem dolgo obdobje za obnovitev. Rastline tako veliko boljše rastejo. Poleg tega živali ne zaužijejo s travo notranjih zajedalcev, krepijo naravno odpornost na njih in tako jih ni treba tretirati z zdravili na nekaj mesecev. Živali pognojijo tla, pokosijo namesto naju. Travo posmukajo in korenine dobijo signal o rasti, slabša, suha trava pa je poteptana. Naredi se zastirka tal, ki zadržuje vodo v obdobju suše, skoznjo pa odžene deteljica in druga kvalitetnejša trava. Paše imava na ta način za večji del leta, s tem se pa močno zmanjša poraba sena čez zimo.«
Njihova kmetija je tako majhna, da po uradnih standardih ne spada niti pod majhno kmetijo. A želja Klare in Miha je, da kmetijo razširita do te mere, da jima bo prinašala vsaj eno lepo plačo. »V planu je vzpostavitev stalnih ograj okrog pašnikov, ureditev čim bolj praktične klavnice za perutnino in drobnico, ureditev okolice in hladne verige za prodajo mesa.« Tako se je Klara ozrla v prihodnost in dodala, da je pri vsem tem ključen dobro urejen denarni tok. »To je mogoče precej učinkovito doseči s prodajo mesnih piščancev. Poleg tega se usmerjava še v prodajo jagnjetine, kunčjega mesa, jagodičja in orehov. Želiva si urediti prostor za obiskovalce, ki bi prišli k nama po navdih, pogum in kakšen nasvet, ter organizirati nekaj ekskluzivnih kulinaričnih dogodkov. Predvsem gledava, da naju stvari veselijo, ne potrebujejo velikih denarnih vložkov, se denar hitro povrne in je nekakšna dodana vrednost, ki jo končni kupec ceni.«
Svojo zgodbo predstavljajo na Instagramu in Facebooku, vzpostavljeno imajo tudi spletno stran www.kmetija-zelenipasnik.si, kjer je možno naročiti piščančje meso, letos bo v prodaji tudi nekaj malega jagodičevja, naslednje leto pa še jagnjetina, kunci ter maline, robide, ribez, kosmulje, sibirske borovnice in tayberry (mešanec med robido in malino).
Zakonca sta se odločila za umirjeno življenje stran od mestnega trušča, a delo na kmetiji vseeno zahteva svoj čas. Pravita, da je usklajevanje družinskega življenja z vsem, kar od njih zahteva kmetija, težko: »Predvsem kar nekaj dela izostane – trava okoli hiše kakšen teden več ostane nepokošena, jezero, ki smo ga naredili, še nima zasaditve ali pa stalna elektroograja okoli travnikov še čaka na jesen, da jo dokončamo. Velikokrat otroka pomagata pri delu ali pa nam na pomoč priskočijo starši, brat in sestra z varstvom. Največkrat se morava zavestno ustaviti, potišati glasove, ki narekujejo, da mora biti vse lepo kot pri sosedih, se usesti na tla z otrokoma ter samo biti skupaj.« Čas radi preživljajo skupaj, se sprehodijo po okoliških travnikih in gozdovih, raziskujejo Slovenijo in pobegnejo v hribe. In radi se vračajo na svojo kmetijo, saj na njej pišejo svojo pravljico.
M.Z.L.
