Se še spomnimo sendviča?
Ne tistega domačega, zavitega v papirnat prtiček, ki je v šolski torbi preživel telovadbo, matematiko in dolgo pot domov, ampak sendviča, ki je pred časom v Sloveniji skoraj postal nacionalni problem. Tistega, ki so ga otroci dobili za malico na mrazu in je sprožil val ogorčenja, razprav, delitev po družbenih omrežjih in resnih vprašanj o tem, ali je kos kruha s polnilom res primeren obrok. Starši so se razburjali, portali so pisali, komentarji so se vrstili, vsak je imel svoje mnenje. Zdelo se je, kot da smo kot družba obstali pri sendviču.
Takrat se je zdelo, da imamo čas. Čas za razpravo, čas za jezo, čas za moraliziranje. Čas, da iz drobne stvari naredimo veliko zgodbo. Da iz malice ustvarimo simbol vsega, kar naj bi bilo narobe s sistemom, šolstvom, družbo.
Minuli vikend pa nam je novica iz okolice Ptuja postavila ogledalo, pred katerim ni več prostora za nepomembne razprave. V požaru je življenje izgubil petletni deček. Njegov triletni bratec se po poročanju medijev še vedno bori za življenje. Starša sta v nekaj trenutkih izgubila skoraj vse, kar ima človek lahko. Brez možnosti, brez razprav, brez komentarjev.
In takrat se vprašamo: kam smo prišli kot družba?
Kako je mogoče, da znamo z vso energijo, glasnostjo in ostrino napadati sendvič, ob resničnih tragedijah pa pogosto obmolknemo ali pa vsaj utihnemo šele takrat, ko je že prepozno? Kako je mogoče, da se včasih ne znamo ugrizniti v jezik, ne znamo ločiti med pomembnim in hrupom, med resničnimi stiskami in umetno ustvarjenimi aferami?
To ni kolumna proti skrbi za otroke. Prav nasprotno. Gre za vprašanje prioritet. Za vprašanje občutka za mero. Za vprašanje, ali znamo še prepoznati, kdaj je treba dvigniti glas – in kdaj je dovolj, da smo tiho, sočutni in človeški.
Sendvič je sendvič. Požar, v katerem umre otrok, pa je tragedija, ki bi nas morala ustaviti. Ki bi nas morala spomniti, kako krhko je življenje in kako malo je v resnici pomembno tisto, zaradi česar se včasih tako radi razburjamo.
Morda bi bilo dobro, da si ob naslednji spletni razpravi, ob naslednjem ogorčenem komentarju, ob naslednjem »halo iz vsega« vzamemo sekundo več. Da se vprašamo, ali gre res za stvar, vredno naše energije, ali pa bi bilo bolje, da jo prihranimo za trenutke, ko gre zares.
Ker svet ne razpade zaradi sendviča. Razpade pa tam, kjer zmanjka tišine, sočutja in zdrave pameti.
In bodimo pri tem pošteni tudi do sebe. Krivi smo tudi mediji. Prepogosto iz vsake zgodbe želimo potegniti nekaj zase – več pozornosti, več odzivov, več klikov. Včasih pozabimo, da niso vse zgodbe namenjene razburjanju in da niso vse teme primerne za ustvarjanje hrupa.
Zato bi se morali vsakič znova ustaviti in zamisliti, še posebej ob tragedijah, kakršna se je zgodila v okolici Ptuja. Takšni dogodki ne potrebujejo senzacionalizma, temveč spoštovanje, tišino in sočutje. In predvsem opomin, da je človeško življenje neprimerljivo pomembnejše od vsakega sendviča, vsakega komentarja in vsake umetno ustvarjene afere.
