Ko je Ivan Lisac, kostelski rojak iz Slavskega Laza, zadnjič pomahal v službi, ki ji je bil zvest 41 let, je leta 2006 stopil v armado upokojencev in kmalu presedlal na svoj najljubši konjiček – literaturo. Prvo pesem, ki jo je napisal v petem razredu osnovne šole in z njo nastopil v oddaji Korajža velja, je v šolskem suknjiču, ki je bil takrat obvezen del uniforme med poukom, obogatil še z nekaj kiticami. Kot je dejal, niso bile omembe vredne.
V prelomnem in za mnoge nesrečnem (koronskem) letu 2020 je sklenil, da bo začel bolj resno ustvarjati v kostelskem narečju. Svoje pesmi je začel deliti na socialnem omrežju Facebook in ugotovil, da so bili Kostelci nad njimi navdušeni! Tako zaradi domačega narečja kot zaradi slikovitih opisov mladosti in otroštva, kakršno je bilo nekoč. Čeprav je bilo težko, se ga vsi radi spominjajo.
Česa se še veselim?
»Sem upokojenec v zrelih letih, rahlo načetega zdravja, a se še vedno veselim življenja in pokojnine, zadnjega v mesecu. Vsakega dneva, lepega vremena in sonca, ob četrtkih odbojke na mivki, v jeseni gobarjenja v gozdu. Dodatno energijo mi daje zelenjavni vrt, ki ga z velikim veseljem obdelujem,« Ivan pogosto deli svoje občutke in nasvete s prijatelji.
Lani, potem ko je že izdal tri zbirke v samozaložbi, je pri TŠD Kostel izšla njegova zbirka pesmi Dregda va Kostele.
Kmalu pa bo v samozaložbi ugledala luč še nova zbirka Pod gradom. »Tu je stala mogočna koča, nekakšen turistični dom, kamor so trumoma hodili ljudje. Kostel je bil takrat trg, šola pa je bila dva, tri kilometre v oddaljeni Fari, v dolini. Šolarji smo večkrat šli peš na trg, ki smo ga imeli za mesto. Potem je vse zamrlo, tudi v Fari je otrok komaj za prešteti. Hvala bogu, da je koča po zaslugi družine Skender zaživela. Etnološke razstave v njej nas popeljejo v preteklost, ko malo postojiš, te prevzame sedanjost, v naslednjem koraku pa se prižge lučka prihodnosti,« je Ivan ob razstavi v tej koči spesnil nekaj kitic o prelepi Kostelki, s tem pa otroška leta in mladost, ki so nepozabni, prenaša na mlajše generacije. Tudi o gradu je pesnil: »Nisem videl morja, niti belih planin, a videl sem eno najlepših dolin. V dolini reka teče, poleti me hladi, na strmem hribu ponosno grad stoji …«
Prepustite se ustvarjalnosti
Vpet med Kostelom in Ljubljano z ženo preživljata upokojenske dni, veselita se vsake akcije v trgovini, nizkih cen in vsakega povišanja pokojnine. Seveda ne gre brez odličnega TV programa. Tudi kakšen izlet se prileže zdaj, ko je to dovoljeno. Sinova, snaha in vnukinja so zmeraj dobrodošli. Ker sem upokojenec, časa za pisanje ni veliko, ukradem ga ženi v zgodnjih jutranjih urah, zvečer redko. Ivan tudi drugim svetuje, naj svoje dneve prepustijo ustvarjalnosti in ne dolgočasju.
(mgć)