“Na svetovnem prvenstvu na Dunaju ob koncu lanskega leta sem v polfinalu vodil z 2:0 v nizih, v tretjem pa z 12:11. Do zmage me je ločila le še ena točka. Nenadoma mi je odpovedala desna roka. Tudi po zdravniškem premoru se nisem opomogel. Tekmo sem izgubil z 2:3 v nizih. V finalu je zmagal nasprotnik, ki sem ga zlahka premagal v skupinskem delu. Bila je to res velika smola, vendar napovedujem naskok na kolajno že na letošnjem svetovnem prvenstvu, ki bo oktobra v Laškem,” je ob prejemu priznanja ob prazniku Občine Črnomelj februarja letos za športni dogodek preteklega leta obljubil vsestranski Jurij Kure, član Namiznoteniškega kluba Bela krajina, sicer doma iz Gorenjih Radencev v Poljanski dolini.
Smola na modri Donavi
Ni Poljanca, ki ne bi poznal Jurčka, pa tudi Belokranjca ali Dolenjca. Ko je leta 2012 zbolel, ni obupal. Še bolj se je posvetil svoji športni ljubezni iz otroških let, namiznemu tenisu. Le dve leti prej je pobiral kolajne kot veteran na različnih tekmovanjih, odlično pa se je znašel tudi v novi kategoriji, ki združuje igralce s Parkinsonovo boleznijo, in se uvrstil v državno reprezentanco. “Po lanski smoli v mestu ob modri Donavi mi je tokrat šlo bolje v mestu cvetja in piva, v Laškem, kjer je od 14. do 20. oktobra potekalo svetovno prvenstvo. V boj za kolajne se je podalo 370 tekmovalcev iz 54 držav, v moji starostni skupini jih je nastopilo 75. V posamezni konkurenci sem bil postavljen kot peti nosilec po svetovni jakostni lestvici. Žal sem kljub odličnim pripravam – šestkrat na teden, za kar gre zasluga trenerki Mojci Fajmut (NTK Krka) – tekmovanje končal že po prvem krogu, saj me je kljub hitremu zdravniškemu posredovanju znova doletela smola iz končnice svetovnega prvenstva na Dunaju,” je Jure jezen nase. Stisnil je zobe, saj je vedel, da je tokrat tako dobro pripravljen v vseh pogledih kot že dolgo ne. Tudi s titulo državnega prvaka, ki jo je osvojil teden prej.
Čakal je 48 let
V igri mešanih dvojic je lopar prijel skupaj z Mariborčanom Maksom Butulenom. Uspešno sta se prebila skozi štiri kroge do finala, kjer sta klonila proti portugalsko-nemški navezi. “Prvi niz sva gladko dobila, v drugem vodila z 11:9, vendar sva v končnici žal klonila, tretjega izgubila na razliko, v četrtem pa ostala brez možnosti za zmago,” je povedal Jure in ob koncu visoko dvignil roke: “Tole kolajno sem čakal več kot 48 let. To je vrhunec moje športne kariere in hkrati spodbuda za naprej. Če mi bodo zvezde (predvsem zdravje) naklonjene, se bom udeležil naslednjega svetovnega prvenstva, ki bo v Braziliji ali na Japonskem.” Ponedeljek je bil dan za slavje v Poljanski dolini, že v torek pa je Jure v Novem mestu nadaljeval s treningi in pripravami na naslednje izzive. Poleg trenerke Mojce je hvaležen tudi družini in številnim sponzorjem.
(mgć)
