Plesalka, pedagoginja in koreografinja Laura Štine se s trebušnim plesom ukvarja že več kot dve desetletji. Pravi, da zanjo ples ni le umetnost gibanja, temveč način življenja – pot, po kateri se povezuje s svojim telesom, čustvi in notranjim mirom. Poleg ustvarjanja in poučevanja plesa z enako predanostjo skrbi tudi za svojo družino, saj je mamica štiriletnemu sinu. Z Lauro smo se pogovarjali o njenem začetku plesne poti, o predsodkih, ki še vedno spremljajo trebušni ples, ter o tem, kako ta starodavna umetnost ženskam pomaga odkrivati notranjo moč in samozavest.
Laura, kdaj in kako ste se prvič srečali s trebušnim plesom? Kaj vas je pri tem plesu tako pritegnilo, da ste se mu posvetili?
S trebušnim plesom sem se srečala iz čiste radovednosti in želje po drugačnem gibanju. Že po prvi uri me je popolnoma prevzel – gracioznost gibov, svoboda izraza in občutek ženskosti so me očarali. Hitro sem začutila, da ta ples ponuja veliko več kot le korake; odpira prostor za stik s sabo in lastno močjo.
Že od malih nog sem zelo rada plesala. V srednji šoli sem dve leti trenirala družabne plese, a se v času študija s plesalcem nisva mogla uskladiti glede treningov. Tako sem v prvem letu študija v Ljubljani opazila, da obstaja tečaj trebušnega plesa – in ker za ta ples partnerja ne potrebuješ, sem si rekla: »To je nekaj zame!« A tisto leto se še nisem opogumila.
Naslednje leto smo imeli na fakulteti aerobiko, pri eni izmed vaj pa se je pokvaril CD-predvajalnik. Vaditeljica je tedaj prinesla kaseto in predlagala, da nam pokaže osnovne gibe trebušnega plesa. Takrat sem se v ta ples popolnoma zaljubila. Prosila sem jo za kontakt, kjer se je ona učila, in tako sem prišla k plesalki Špeli Stramšek v skupino. Že po tretji vaji sem ji rekla, da bi rada nekoč tudi sama poučevala – in res, po treh letih sem začela učiti v Novem mestu, hkrati pa sem svoje znanje še naprej nadgrajevala in se izpopolnjevala.
Trebušni ples je pogosto ovit v različne predsodke in stereotipe. Ste se s tem srečali tudi sami? Kako bi ga opisali tistim, ki ga ne poznajo?
Res je, predsodkov o trebušnem plesu je še vedno kar nekaj. Velikokrat ljudje zmotno mislijo, da gre za zapeljiv ali celo provokativen ples, a v resnici je ravno nasprotno. Trebušni ples je izraz moči, gracioznosti in svobode. Je ples, ki povezuje telo in dušo ter ženskam pomaga, da začutijo same sebe – svojo notranjo energijo, samozavest in ženstvenost.
Ko sem začela poučevati, sem se pogosto srečevala z začudenimi pogledi, a sem hitro ugotovila, da predsodki izginejo, ko ljudje ples zares spoznajo. Na vajah ustvarimo varno okolje, kjer se ženske sprostijo, smejijo in spoznajo, da gre za globoko povezavo z lastnim telesom. Trebušni ples ni le gibanje, temveč tudi način samospoznavanja in sprejemanja sebe.
Kako trebušni ples vpliva na samozavest in odnos do telesa? Bi lahko rekli, da pomaga ženskam (in tudi moškim) k boljšemu sprejemanju sebe?
Trebušni ples nas uči poslušati svoje telo in ga sprejemati takšno, kot je. Gibanje v tem plesu je naravno, mehko in iskreno – ne gre za popolnost, temveč za prisotnost in občutek. Mnogim ženskam pomaga, da se ponovno povežejo same s sabo, najdejo notranjo moč in zgradijo zdravo samozavest.
Ples povečuje zavedanje telesa – plesalke se naučijo nadzorovati svoje gibe in se ob tem vse bolj zavedajo povezave med telesom in občutki. Krepi samozavest, saj s spoznavanjem in sprejemanjem lastnega telesa ter izražanjem skozi gibanje raste občutek ponosa in zaupanja vase.
Trebušni ples spodbuja pozitivno samopodobo, saj ženske postopoma sprejmejo svoje telo takšno, kot je – z vsemi njegovimi posebnostmi in razlikami. Ni pomembno, koliko kilogramov imaš, temveč kako se v svojem telesu počutiš. Poleg tega ples zmanjšuje stres in napetost ter dviguje raven energije – gib in glasba sproščata telo in um. Zgodi se, da pridem na trening utrujena in polna misli, po uri pa se počutim popolnoma prenovljeno, lahkotno in napolnjeno z novo energijo.
Ali bi z nami delili kakšno pozitivno izkušnjo, zgodbo ali preobrazbo katere od udeleženk vaših vaj?
V teh letih poučevanja sem doživela res veliko čudovitih zgodb. Ena izmed njih mi je še posebej ostala v spominu – k meni je prišla gospa, ki je bila po težkem življenjskem obdobju povsem brez energije in samozavesti. Na prvih vajah je plesala zelo zadržano, skoraj sramežljivo. A z vsako uro je postajala bolj sproščena, njeno telo se je začelo odpirati, na obrazu pa se je spet pojavil nasmeh. Po nekaj mesecih je sama rekla, da se prvič po dolgem času počuti živo in ženstveno.
Tovrstne spremembe so zame najlepši del poučevanja. Trebušni ples ni le vaja za telo, temveč tudi potovanje vase. Pogosto vidim, kako ženske, ki sprva pridejo negotove, zadržane ali obremenjene s telesno podobo, postopoma zrastejo v samozavestne, nasmejane in ponosne osebe. In to je tisto, kar me vedno znova navdihuje – opazovati, kako ples spreminja življenja na nežen, a izjemno močan način.
Kje vse ste že nastopali in se izpopolnjevali v trebušnem plesu? Na kateri dosežek ali projekt ste osebno najbolj ponosni?
S trebušnim plesom sem se izpopolnjevala na številnih delavnicah, festivalih in izobraževanjih tako doma kot v tujini. Sodelovala sem na različnih projektih – med drugim sem obiskovala tečaj baleta za odrasle v Ljubljani, kar mi je pomagalo še bolj poglobiti razumevanje gibanja in telesne drže. V Italiji sem imela priložnost spoznati različne stile trebušnega plesa in pridobiti dragocene izkušnje.
Učila sem se pri številnih priznanih plesnih učiteljih doma in v tujini, med njimi pri Špeli Stramšek Shalayi, Andrei Zanardi, Semi Yildiz, Shereen, Amar Gamal, Niaki Mlakar, Azadu – moškemu trebušnemu plesalcu – in še mnogih drugih, ki so me vsak na svoj način navdihovali.
Nastopala sem na različnih prireditvah in predstavah – imela sem tudi svojo predstavo v Cubusu, nastopala v Kulturnem domu v Šentjerneju ter v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu. Pogosto nastopam tudi na zasebnih dogodkih. A največji dosežek zame niso priznanja ali odri, temveč to, da sem skozi leta navdihnila mnoge plesalke, jim pomagala odkriti lastno izražanje skozi gibanje in da so v plesu našle čisti užitek.
Kje kupujete obleke za trebušni ples?
Moje prve obleke so iz Turčije, kasneje pa sem spoznala vrhunsko šiviljo, oblikovalko in kostumografinjo Erno Tončkovič (Erna Couture) iz Novega mesta. Vse obleke, ki jih imam zdaj, so narejene po meri. Idejna zasnova je delno moja, v večji meri pa rezultat njenega neprecenljivega ustvarjalnega prispevka. Vse je ročno delo – jaz pa pravim, da ima zlate roke in čudovite zamisli.
V Novem mestu začenjate s tečaji trebušnega plesa. Kje bodo potekali in kako bodo zasnovani? Komu so vaši tečaji namenjeni? Kaj bi želeli, da udeleženke odnesejo s sabo po vsaki vaji?
V Novem mestu sem začela z novimi tečaji trebušnega plesa, namenjenimi vsem – tako začetnicam kot tudi tistim z izkušnjami. Leta, kondicija ali motorika niso ovira. Gre za vadbo za celo telo, ki izboljšuje držo, položaj telesa in odkriva skrite mišice, za katere pogosto sploh ne vemo, da jih imamo.
Želim, da vsaka udeleženka s plesne ure odide z občutkom sproščenosti, lahkotnosti in veselja. Tečaji niso le vadba, temveč prijeten prostor, kjer se srečata gibanje, izraz in povezanost.
Tečaji trebušnega plesa potekajo v Plesnem centru Dolenjske (Tuš NM). Ob četrtkih ob 17.30 je namenjen nadaljevalni skupini, ob nedeljah ob 18.00 pa poteka začetna skupina oziroma orientalska rekreacija.
Nadaljevalni tečaj je namenjen vsem, ki so se s trebušnim plesom že srečale. Treningi so zasnovani tako, da vedno začnemo z ogrevanjem, razgibamo celo telo, naredimo vaje za krepitev mišic, nato pa sledijo plesni elementi, koreografije in na koncu še sproščanje.
Nedeljski začetni tečaj oziroma orientalska rekreacija je namenjena popolnim začetnicam, pa tudi tistim, ki so se s plesom že kdaj srečale. Ni potrebno nobeno predznanje in ni nobenih omejitev – le želja po gibanju, izrazu in dobrem počutju. Gre za plesno orientalsko rekreacijo brez koreografij, kjer veliko utrjujemo in se učimo različnih kombinacij. Je primerno za vse nivoje znanja.
Pri trebušnem plesu je pomembno, da si vzamemo čas – vsako telo se uči v svojem ritmu. Nekatere gibe osvojimo hitreje, druge počasneje, a na koncu vse zmoremo. Po vsaki vaji želim, da udeleženke domov odidejo napolnjene z novo energijo, novim znanjem in dodatno samozavestjo.
Zame je ta ples kot zdravnik – včasih pridem na vajo rahlo prehlajena ali utrujena, a po treningu se počutim odlično, kot da bi telo in duša znova zadihala. Trebušni ples mi pomeni prostor ravnovesja, ženskosti in notranjega miru.
Trebušni ples pogosto združuje gib, glasbo in žensko energijo. Kako vi doživljate to povezanost umetnosti, gibanja in notranjega miru?
Zame je trebušni ples veliko več kot le gibanje – je preplet telesa, glasbe in ženske energije. Ko plešem, čutim, kako se vsak gib zlije z ritmom in dihom, kako glasba prebudi nekaj globoko v meni. To je trenutek, ko um utihne, telo govori, duša pa se sprosti. Ples mi daje notranji mir in občutek svobode – kot bi se umetnost in življenje za hip združila v isti dih.
Če bi lahko s trebušnim plesom opisali občutek, ki ga želite prenesti na svoje učenke – katera beseda bi ga najbolje ujela?
Trebušni ples zame pomeni svobodna povezanost – s sabo, s telesom, z glasbo in z drugimi ženskami. Ko se prepustiš ritmu, nastane nekaj čarobnega: misli utihnejo, telo govori in vse postane ena sama harmonija.
