Odprto pismo, ki ga je v imenu Ljudske iniciative Dolenjske podpisal koordinator Silvo Mesojedec, je v javnosti sprožilo razpravo o izvajanju zakonodaje, socialni politiki in vlogi vodstva romske skupnosti. Avtor pisma se v njem odziva na javne izjave predsednika Foruma romskih svetnikov Slovenije Harisa Tahirovića, ki je nedavne izvršbe na socialne prejemke romskih družin označil kot primer sistemskega nasilja in kolektivnega kaznovanja na etnični osnovi.
Mesojedec v pismu zavrača očitke o institucionalnem rasizmu in poudarja, da zakonodaja, na katero se nanašajo izvršbe, ni usmerjena proti Romom kot etnični skupnosti, temveč proti posameznikom, ki so dalj časa kršili zakon in se izogibali plačilu glob. Po njegovem mnenju dejstvo, da je med prizadetimi družinami več romskih, ne dokazuje diskriminacije, temveč kaže na neučinkovitost dosedanjih ukrepov ter dolgoletno toleriranje kršitev tako s strani države kot tudi znotraj same romske skupnosti.
Avtor pisma izpostavlja, da socialna pomoč po njegovem razumevanju ne more pomeniti brezpogojne zaščite pred odgovornostjo.
Kot navaja, država ni odvzela socialnih transferjev, temveč je z izvršbami posegla na prejemke zaradi neporavnanih kazni, ki so nastajale več let. Ob tem se sprašuje, ali bi morali imeti posamezniki pravico do socialne pomoči, hkrati pa biti izvzeti iz posledic svojih dejanj, kar bi po njegovem pomenilo uvedbo dvojnih meril v pravni državi.
Poseben del pisma je namenjen vprašanju otrok in njihovega položaja. Mesojedec zavrača trditev, da so otroci v stiski zaradi odločitev države, in odgovornost pripisuje staršem, ki so s ponavljajočimi se prekrški ustvarili dolgove. Opozarja, da je po njegovem mnenju resnična težava v tem, da se vodstvo romske skupnosti redko javno izreče o neobiskovanju šole, delovni neaktivnosti in drugih strukturnih problemih, ki dolgoročno najbolj prizadenejo prav otroke.
V pismu je kritičen tudi do vloge romskega vodstva, ki mu očita, da s poudarjanjem vloge žrtve poglablja izolacijo skupnosti. Namesto iskanja zunanjih krivcev bi bilo po njegovem mnenju nujno več samorefleksije ter konkretnih programov za izobraževanje, delovno aktivacijo in integracijo. Ob tem se sprašuje, kje je bil glas romskih predstavnikov ob opozorilih prebivalcev Dolenjske in Bele krajine glede varnostnih vprašanj ter ob upadanju šolske vključenosti romskih otrok.
Mesojedec v pismu sicer poudarja, da bi morala država zagotoviti takojšnjo pomoč družinam v stiski, predvsem v obliki pomoči v naravi, da otroci ne bi trpeli posledic izvršb. Hkrati pa zagovarja strožje pogojevanje socialnih transferjev z rednim obiskovanjem šole in vključevanjem delovno sposobnih posameznikov v javna dela ali druge oblike delovne aktivacije.
