Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine si je pred dvema letoma zastavilo cilj, da literarni natečaj poezije in kratke proze, ki z verzi ali mislijo izbranega avtorja oz. avtorice vabi k pisanju ustvarjalce različnih generacij, nadgradi z zbirko Skrita literarna dediščina Dolenjske in Bele krajine. Ob podpori Mestne občine Novo mesto in Krke, d. d., Novo mesto, kot glavne pokroviteljice je letos izšla že tretja knjiga zbirke. Slikanici s pesmimi Vere Albreht Kam bi šel, kam bi šel? (2019) in Novim pravljicam (2020) Ilke Vašte seje pridružila noveleta Ivana Tavčarja Otok in Struga, s katero so v društvu obeležili tudi 170. obletnico pisateljevega rojstva.
Knjiga obsega 79 strani, od tega je 45 strani z ilustracijami opremljene novelete, ki jo dopolnjujejo opombe s slovarčkom besed, fotografsko gradivo in bogata spremna beseda. V zaključnem delu sta krajši biografski zapis, v katerem je med drugim pojasnjena povezava Ivana Tavčarja z Dolenjsko, in predstavitev ilustratorke.
Slavistično društvo je knjigo predstavilo na literarnem večeru v četrtek, 23. septembra 2021, v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto. O družbenih in kulturnih okoliščinah, ki so vplivale na Tavčarjev razvoj, noveleti Otok in Struga in Tavčarjevem mestu v literarni zgodovini se je z avtorjem spremne besede in fotografskega gradiva dr. Miranom Hladnikom pogovarjala študentka slovenistike Neža Cerinšek, ki je s slovarčkom besed tudi sama sodelovala pri redakciji knjige. K besedi je povabila tudi avtorico ilustracij Vido Cizel, ki je zbranim pojasnila izbiro motivov in likovne tehnike.
Ivan Tavčar in Dolenjska
Življenjska pot Ivana Tavčarja od kajžarskega otroka do uglednega meščana, pisatelja, politika in pravnika je skoraj neverjetna. Iz njegove biografije je očitno, da ga je gnala nenehna želja po samodokazovanju in po družbenem uveljavljanju. To mu je uspelo, nedvomno tudi po zaslugi žene, ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja. Njegova angažiranost na političnem in širše družbenem področju, v pravniški stroki in pisateljevanju je občudovanja vredna. Ta mož se je kot mladenič kalil tudi na Dolenjskem – v Novem mestu in na Raki pri stricu Antonu, ki je bil tam župnik.
V Novem mestu je leta 1868 in 1869 obiskoval frančiškansko gimnazijo, kjer je bil kljub čustvenim pretresom odličnjak in bil v petem razredu celo nagrajen kot prvak. Najprej je stanoval pri posestniku Antonu Vertačiču, nato pri gospodinji Klotildi Tenger, ki je na dekliški šoli poučevala ročna dela. Kljub strogim pravilom v frančiškanski gimnaziji se je posvečal literarnemu ustvarjanju. K temu ga je spodbujal tudi sošolec Ivan Mohorič, ki je zasnoval rokopisno dijaško glasilo (danes o njem ni nobenih podatkov, saj se ni ohranilo).
Pokrajina ob reki Krki z graščinama Otočec in Struga je dovolj vznemirila njegovo domišljijo, da je v to okolje postavil svojo romantično pripoved o tem, kako sta čista človečnost in ljubezen premagali sovraštvo med družinama. Zgodba je res v celoti izmišljena, pa vendar se bralci ne moremo upreti skušnjavi, da ne bi iskali dejstev vsaj v opisih pokrajine in značajev književnih oseb. Če izvzamemo zamenjavo lokacije gradov Struga in Otočec, so opisi okolice teh gradov dovolj natančni, da pred bralcem oživi pokrajina, ki se od Tavčarjevega časa in časa, v katerega je postavljeno dogajanje, niti ni tako zelo spremenila.
Bolj kot pokrajina se je do današnjih dni spremenil slovenski knjižni jezik, kar lahko ugotovimo že ob branju prvih vrstic Tavčarjeve novelete, ki jo Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine ponuja v ponovno branje. Z izjemo nekaterih pravopisnih popravkov je v njej ohranjen jezik iz prve knjižne izdaje (Ivan Tavčar: Povesti, 1896), zato so pripovedi dodane opombe z razlago arhaičnih besed, z različnih literarnovednih vidikov pa delo osvetljuje spremna beseda dr. Mirana Hladnika, rednega profesorja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V društvu si namreč želijo, da bi bralci uživali v branju brezčasne zgodbe o moči ljubezni, hkrati pa sledijo cilju zbirke Skrita literarna dediščina Dolenjske in Bele krajine, da odkriva kulturno in literarno bogastvo naše pokrajine. Delček k temu bogastvu je s svojo noveleto prispeval tudi Ivan Tavčar.
Gradivo pripravila: Jožica Jožef Beg
Foto: Bojana Medle (KMJ)
