Ko se prižgejo luči in zadnji kadri filma izginejo s platna, se za otroke pravzaprav šele začne tisto najdragocenejše – doživetje, ki kliče k pogovoru, risbi, igri ali čisto svoji zgodbi. Prav temu že vrsto let predano sledi Petra Gajžler, vodja distribucije in družinskega programa Slon pri festivalu Animateka. Njeno delo ni le izbor kakovostnih animiranih filmov za mlade gledalce, temveč predvsem skrb za to, da film med otroki zaživi naprej – kot vprašanje, risba, gib ali občutek, ki ostane. V času, ko nas vsebine preplavljajo z vseh strani, Petra nežno in vztrajno odpira prostor za čudenje, zbranost in skupno doživljanje. Poudarja pomen odprtih vprašanj, izkušenj brez pravilnih odgovorov in trenutkov, ko se film preseli v igro – tam, kjer se najmlajši najbolj zares izrazijo.
Kaj po vašem mnenju otroci pridobijo, če se po ogledu filma o njem tudi pogovarjajo?
Zame je pogovor po filmu skoraj enako pomemben kot sam ogled. Otroci si z njim razjasnijo zgodbo, postavljajo vprašanja, povedo, kaj jih je ganilo ali zmotilo. S tem se učijo razmišljati, poslušati druge ter ubesediti svoja čustva in misli. Pogosto skozi pogovor prvič ozavestijo, da jih je nekaj sploh ganilo. Pa še nekaj – takrat, ko drug drugemu prisluhnejo, se krepi empatija. Film ni več samo zgodba na platnu, ampak postane nekaj, kar živi med njimi.
Kako pomembno je, da otroci filma ne le pasivno gledajo, ampak se ob njem tudi aktivno izražajo?
Zelo. Ko rišejo, igrajo, se gibajo, ustvarjajo … takrat film ponotranjijo, ga prevedejo v svoj svet. Pogosto povedo stvari, ki jih drugače ne bi znali ubesediti. In to ni pomembno samo z vidika razumevanja filma, ampak tudi z vidika izražanja sebe. Takšen izraz jim daje občutek, da je njihovo doživljanje pomembno.
Katere metode po vaših izkušnjah najbolj spodbudijo otroke k razmišljanju in ustvarjanju?
Največ naredi odprt pogovor – brez pravilnih odgovorov. Samo vprašanja, ki vabijo. Potem pa ustvarjalne stvari: risba, dramatizacija, igra vlog, gibanje, snemanje … Otroci film izrazijo s telesom, glasom, domišljijo. Pomembno je tudi, da odrasli ne prevzamejo vloge razlagalca, ampak spremljevalca. Da jih poslušamo in se učimo skupaj z njimi.
Ali lahko skupinsko gibanje pred filmom pomaga otrokom bolje sprejemati vsebino?
Seveda! Gibanje otroke sprosti, zbere, poveže. Še posebej pri mlajših naredi razliko – lažje sedijo pri miru, lažje sledijo zgodbi, so bolj prisotni. Poleg tega že pred začetkom začutijo, da so del skupine in skupne izkušnje.
Kakšen vpliv ima celostna izkušnja – pogovor, igra, gibanje – na doživljanje filma?
Ogromen. Film ne ostane le zunanja zgodba, ampak postane osebna izkušnja. Otrok ga ne le razume, ampak ga občuti. Preko takšnega procesa razvijajo empatijo, ustvarjalnost in sposobnost izražanja. To je bistvo filmske vzgoje.
Imate kakšen primer iz prakse, ki to potrjuje?
Seveda. Po ogledu animiranega filma o prijateljstvu smo z otroki ustvarili »čarobni gozd« iz blazin in kartona, kjer so si izmislili nadaljevanje zgodbe. Ena deklica, ki običajno skoraj nič ne govori, je skozi izmišljeni lik prvič povedala, kaj jo je v filmu ganilo. In še danes me ta trenutek strese. Pogosto se tudi zgodi, da otroci po ogledu spregovorijo o svojih osebnih izkušnjah – včasih tudi tistih neprijetnih.
Kako lahko starši ali učitelji doma ali v razredu obogatijo ogled filma?
Po filmu ne hitite naprej. Vprašajte: »Kaj ti je ostalo?«, »Kaj bi ti naredil drugače?« Pustite, da otroci narišejo, kar jih je najbolj nagovorilo, odigrajo prizor, napišejo pismo liku … Ni treba komplicirati – včasih že en stavek odpre cel pogovor. Pomagajo pa tudi pedagoška gradiva, ki so včasih priložena filmom – znajo biti super iztočnica.
Kako se otroci odzovejo na idejo, da lahko film ‘podaljšajo’ v ustvarjanje?
Z veseljem! Prevzamejo pobudo, izmišljajo nove like, nadaljujejo zgodbo po svoje. S tem si film zares prisvojijo. Zanimivo je tudi, da takrat pogosto zažarijo tisti, ki med samim ogledom ali pogovorom ostajajo v ozadju – v igri in ustvarjanju pa kar naenkrat spregovorijo. Mlajši se vržejo v to brez zadržkov, pri starejših pa je fino ponuditi izzive, ki so jim blizu – snemanje prizora, debata, plakat, karkoli ustvarjalnega. Važno je, da se lahko izrazijo na način, ki jim ustreza.
Zakaj je danes, v času hitre potrošnje vsebin, pomembno, da si za film vzamemo čas tudi po ogledu?
Ravno zato. Ker vsebine kar drvijo mimo nas. Če si ne vzamemo časa za razmislek, gre vse skozi nas – brez sledi. Film ima moč, da nas nagovori, da nekaj premakne. Ampak samo, če mu damo prostor. Otroci se morajo učiti, da ni vse za »konzumirat«, ampak da je vredno tudi obstati, začutiti, povedati. To je dragocena veščina – biti prisoten.
Imate kakšen nasvet za starše ali učitelje, ki bi otrokom radi ponudili več kot le ogled filma?
Bodite radovedni z njimi. Pustite jim, da povedo po svoje. Ne iščite pravilnih odgovorov, ampak poslušajte, kaj jih je zadelo. Tudi tišina je včasih dovolj. Če želite ideje, si pomagajte s pedagoškimi gradivi – pogosto ponujajo super vprašanja in dejavnosti. A najpomembnejše je to: pokažimo otrokom, da je njihov pogled dragocen. Da film lahko doživimo skupaj – ne le pogledamo.
