V zadnjih letih se je tudi pri nas znova razširil recept za tako imenovani vatikanski kruh, sladico, ki jo spremlja posebna zgodba o deljenju, potrpežljivosti in dobrih željah. Čeprav ime namiguje na povezavo z Vatikanom, sladica z uradnimi cerkvenimi ustanovami nima neposredne povezave. Gre za domačo sladico, ki se je po svetu širila predvsem po verižnem principu – iz kuhinje v kuhinjo.
Vatikanski kruh je po svojem bistvu soroden prijateljskemu kruhu. Osnova je fermentirano testo oziroma masa, ki jo gospodinja več časa neguje, meša in ji dodaja sestavine. Del mase se nato odda prijateljem, sorodnikom ali znancem, skupaj z receptom in navodili za nadaljnjo pripravo.
Postopek zahteva potrpežljivost
Posebnost vatikanskega kruha je večdnevni postopek priprave. Masa običajno zori približno deset dni. V tem času jo je treba vsak dan premešati in ji ob določenih dnevih dodati moko, sladkor in mleko. Šele zadnji dan se iz dela mase speče sladek kruh oziroma pecivo.
Končni izdelek je mehak, rahlo sočen kolač, pogosto obogaten z orehi, rozinami, čokolado ali sadjem. Okus spominja na domače biskvitno pecivo, a z nekoliko bolj polno aromo zaradi fermentacije. Izvor imena pa ni povsem jasen. Po ljudskem izročilu naj bi recept izviral iz okolice Vatikana, vendar za to ni zgodovinskih dokazov. Strokovnjaki za kulinariko menijo, da gre predvsem za privlačno poimenovanje, ki je pomagalo širiti recept.
Za mnoge gospodinje vatikanski kruh ni le recept, temveč tudi prijetna družbena navada. Deljenje mase simbolizira povezanost in dobro voljo, celoten postopek pa v kuhinjo vnese občutek pričakovanja. Čeprav gre za preprosto sladico iz osnovnih sestavin, ostaja vatikanski kruh zanimiv primer, kako se lahko kulinarične tradicije širijo po neformalnih poteh – od človeka do človeka, iz generacije v generacijo.
M. G.
