fbpx
Mestnik
Tanja Žagar
Aktualno Intervju Narava & zdravje

Tanja Žagar, pevka: »V svojem srcu čutim in vem za razlog, ki je v meni sprožil bolezen, pa če mi kdo verjame ali pa ne«

V oktobru, ko stroka še bolj intenzivno ozavešča o raku dojk, smo se pogovarjali s pevko Tanjo Žagar, ki se je pred kratkim soočila z diagnozo, ki ji je spremenila življenje. Energična pevka se z rakom dojk bori pogumno in s prepričanjem, da ji bo uspelo. V pogovoru se Tanja dotakne tudi svojega odnosa do meseca rožnate barve, ki simbolizira boj proti raku dojk, in priznava, da je pred svojo diagnozo imela do besede “rak” distanco. Danes, obogatena z novimi izkušnjami, poudarja, da bolezen ni smrtna obsodba, temveč ovinek na poti življenja.

Kako odkar so vam postavili diagnozo, znancem odgovorite na vprašanje: “Kako si?”

Moj odgovor na to vprašanje ni nič drugačen kot pred diagnozo. Preprosto povem, kako sem, kako se počutim. Seveda sem bila najboljša takrat, ko sem bila popolnoma zdrava, a to še ne pomeni, da se z mojo diagnozo ne moreš počutiti dobro, celo super, veselo, navdušeno, in da ne moreš biti srečen. Pravzaprav ugotavljam, da si lahko na nek način še bolj srečen in še bolj navdušen nad življenjem kot prej. Je pa seveda čisto odvisno od posameznika, kako nekdo bolezen sprejme in kako se z njo sooči. Jaz sem se hitro odločila, da je ta rakec prišel samo malo pozdravit in da se ga bom s pomočjo naših vrhunskih zdravnikov en, dva, tri znebila.

Jaz sem se hitro odločila, da je ta rakec prišel samo malo pozdravit in da se ga bom s pomočjo naših vrhunskih zdravnikov en, dva, tri znebila.

Začel se je rožnati oktober, ki ozavešča o raku dojk. Kakšen odnos ste imeli do tega obdobja pred diagnozo? Kakšne so bile vaše misli ob besedni zvezi “rak dojk” v preteklosti in kako jih dojemate danes?

Vedno se mi je zdelo lepo in prav, da obstajajo dnevi, tedni ali meseci, ki so posvečeni ozaveščanju o pomembnih življenjskih temah. Še bolj prav pa se mi zdi, da ljudje o teh pomembnih stvareh razmišljamo ves čas, vse dni v letu. Seveda sem zdaj, ko sem tudi sama v procesu zdravljenja, spoznala še toliko več bolnih ljudi, a sem bila tudi že pred tem obkrožena z raznoraznimi takšnimi in drugačnimi zgodbami, ki so mi dale veliko misliti. Priznam, da sem imela pred svojo boleznijo do besede “rak” tudi sama neko distanco, najbrž bi lahko rekla tudi strah. Zdaj pa sem spoznala in dojela, da se raka ne rabim prav nič bati, da se je treba veliko bolj bati ignoriranja vseh tistih znakov, ki ti jih telo daje, ko ti skuša povedati, da nekaj ni v redu. Prevečkrat ignoriramo te znake. Žal tudi tako dolgo, da je potem lahko že prepozno. No, tu pa sem jaz en “zajček”, ki mi je tisti prvi znak, govorim o krvi, ki mi je pritekla iz desne bradavice, pognal velik strah v kosti, da sem takoj tekla k zdravniku. Rekla sem si: “Naj rečejo, da ni nič! Če pa slučajno kaj bo, pa vem, da nisem čakala niti trenutek in verjamem, da bo na koncu vse dobro.”

Pravijo, da ta diagnoza pogosto doleti ženske, ki se razdajajo drugim in pozabijo nase. Bi lahko potrdili te besede?

Ne čutim tega, da bi lahko rekla, da se jaz razdajam, v duši pa ostajam prazna. Nikakor. Ali pa da bi pozabljala nase. Seveda se najbrž vsak človek na nek način razdaja, tudi tisti, ki ne zbolijo.

Govorim o noči, ko je imela najina Marina vročinski krč, ni več dajala znakov življenja in jo je Miki v kopalnici na tleh oživljal.

V svojem srcu čutim in vem za razlog, ki je v meni sprožil bolezen, pa če mi kdo verjame ali pa ne. Vem, da to dobro ve tudi moj Miki, saj je bil takrat, ko sem doživela oziroma sva oba doživela ta največji možni strah, šok in stres, z mano in me je edini videl in doživel v vsej moji bolečini, obupu, paniki, kričanju—ne, kaj kričanju, zverinskem rjovenju. Druge besede sploh ne najdem. Govorim o noči, ko je imela najina Marina vročinski krč, ni več dajala znakov življenja in jo je Miki v kopalnici na tleh oživljal. To je prizor, ki ga ne bom pozabila do konca življenja. Takrat sem fizično začutila, kako se mi je telo sesulo. V trenutku nisem čutila ničesar. Kot bi bila jaz samo še eno koščeno ogrodje, pa še to ogrodje bi padlo po tleh, če se ne bi takrat s komolci opirala na pult. In čez glavo mi je šla misel, da se je v tem trenutku v mojem telesu zagotovo nekaj zgodilo, spremenilo. To sem čutila. Še nekaj dni zatem sem okrog hodila kot kakšna bleda senca, z Mikijem pa se še kakšen mesec sploh nisva pogovarjala o tem. Kar ni in ni šlo. Družila sva se bolj kot ne v tišini, ki sva jo takrat očitno oba potrebovala. Sčasoma sva se razgovorila, ko sva o tem dogodku začela pripovedovati prijateljem.

Če se spomnite dneva, ko so vam povedali za bolezen, kako ga podoživljate zdaj?

Glede na to, da sem imela kar nekaj pregledov in da so mi že takoj po mamografiji sporočili, da nekaj ni v redu, sem bila na to, da mi lahko sporočijo, da je to rak, v svoji glavi že dobro pripravljena. Pravzaprav je bil največji šok to, ko me je zdravnica poklicala in mi povedala, da v desni dojki, iz katere je tekla kri, niso našli nič, da pa so nekaj našli v levi. Takrat sem si rekla, da to pa je film! Res neverjetno. Ravno ta kri me je namreč rešila, saj sicer ne bi zatipala ničesar, ker sem imela nezatipno obliko. Nobene zatrdline, nobene bule, ničesar ni bilo, kar bi mi pri samopregledovanju, ki pa sem ga sicer redno izvajala, sporočilo, da nekaj ni v redu. Res sreča v nesreči. Kot bi mi moja mama tam med angelčki poslala kri, da me opozori, da moram k zdravniku. Vsaj lepo je verjeti v to. Ko pa sem od zdravnice prvič slišala besede “ja, to je rak”, sem pustila tistim nekaj solzam, da so pritekle, a sem se še v isti minuti odločila, da bo to zame le še ena nova izkušnja, ki ji bosta moj optimizem in moja volja do življenja dali vetra!

Bi lahko rekli, da se s takšno diagnozo lahko sprijazniš, ali gre bolj za to, da se enostavno podaš v boj?

To pa je stvar posameznika. Ljudje smo si različni, zato se tudi različno odzivamo in dojemamo takšne situacije. Sama sem si takoj rekla, da tako pač je, brez dodatnih vprašanj v smislu, zakaj jaz, zakaj ravno zdaj in podobno. Saj vsi vemo, da za bolezen nikoli ni pravi čas in da bolezen ne izbira. Je pa del življenja, zato sem jo tako tudi vzela. Če se temu reče, da sem se sprijaznila, potem sem se. In če se temu, da sem si rekla, da bo to zame “mala malica”, reče, da sem se podala v boj, potem sem absolutno. Seveda so se mi kdaj tudi zasolzile oči, ampak to se mi je zgodilo bolj zaradi pogleda na najina mala srčka, ki sta oba še v tisti fazi, ko je tako neskončno lepo noret z mamico in atijem, se “ravsat” na kavču, kot mi radi rečemo, skakati v naročje, se loviti in skrivati… Jaz pa v tem obdobju žal nisem smela in nisem mogla početi prav čisto vseh naših norčij, ki jih imamo vsi tako radi. Ampak sem rekla, da bomo vse nadoknadili. In počasi začenjamo to tudi že početi.

Rak danes ni smrtna obsodba, ampak le ovinek na poti življenja. Kaj bi svetovali ženskam ali dekletom, ki so prejele to diagnozo?

Res se ne želim postavljati v vlogo neke svetovalke, ki je zdaj, ko je šla sama skozi to, pametna še za vse ostale. Ker to res ne gre tako. Veliko raje vidim, da samo pripovedujem o svoji izkušnji, o svojem dojemanju bolezni in o svojih čustvih ter da si skozi mojo izkušnjo tisti, ki pač želijo in tako čutijo, “vzamejo” tisti del, ki bi morda tudi njim samim lahko kakorkoli pomagal oziroma vsaj malo olajšal kakšen trenutek.

Zelo pomembno se mi zdi veliko več in veliko bolj glasno govoriti o vašem prvem stavku. Torej o tem, da bolezen rak še zdaleč ni smrtna obsodba. Moram reči, da mi je tale vaš ovinek, ki ga omenjate, kar zelo všeč. Vsekakor gre za resen ovinek. Tega se zavedam. Zato se mi zdi tako zelo pomembno poudarjati samopregledovanje in tudi redne preglede, kot sta ultrazvok in mamografija, saj je pravočasno odkrivanje te bolezni ključno za to, da ta res postane le en ovinek v življenju.

Kako hitro ste se vrnili v ustaljene tirnice?

Moram povedati, da se naš način življenja potem, ko sem izvedela za diagnozo in v času zdravljenja, ni kaj dosti spremenil. Pravzaprav se sploh ni spremenil, razen tega, da sem imela še en nov, drugi dom – onkološki inštitut, kjer sem preživela kar nekaj časa. In ga preživljam še vedno. Ja, morda se ta “drugi dom” čudno sliši, saj bi bila seveda najbolj srečna, če ga ne bi potrebovala, ampak vseeno rečem tako, ker si ljudje, ki so tam zaposleni, to zaslužijo. Toliko predanosti, srčnosti, potrpljenja, spodbudnih besed in pomoči… Prvič, ko sem hodila proti onkologiji, res nisem šla z nasmehom na obrazu, od drugega obiska dalje pa sem se zavedala, da moram skozi tisti vhod vstopati z največjo možno mero hvaležnosti, vere in upanja, predvsem pa z veliko volje in tisto notranjo, žensko močjo, ki lahko gore premika. In od takrat je na mojem obrazu ob vstopu na onkološki inštitut tudi širok nasmeh. Pa še odlične štruklje imajo dol v lokalu!

Ko bi ljudje pod odrom vedeli, koliko veselja in energije so mi nevede dali.

Ker sem tudi kemoterapije dobro prenašala in kakšnih večjih težav nisem imela, smo tako kot prej z otroki zjutraj vsi skupaj odhajali v vrtec in šolo, pa potem tudi na popoldanske dejavnosti. Ko sem kakšen dan v času tistih prvih kemoterapij čutila, da potrebujem počitek, sem si ga tudi vzela. Takrat je Miki prevzel vso skrb za otroka. Ves čas sem se ravnala po počutju in občutku, tako pri prehrani kot pri gibanju in delu. Ker sem se dobro počutila, sem imela tudi nekaj nastopov. Ko bi ljudje pod odrom vedeli, koliko veselja in energije so mi nevede dali. Odpovedati pa sem žal morala dva nastopa, ker sem zaradi refluksa prvič v življenju ostala popolnoma brez glasu. Bilo mi je hudo, a brez glasu res ne morem stopiti na oder. Skratka, lepo smo se imeli tudi tekom kemoterapije in v času obsevanj, zaradi katerih smo se avgusta vrnili iz morja. Tako da smo šli iz Istre lepo naprej na počitnice v Ljubljano. Saj nam je pravzaprav čisto vseeno, kje smo, samo da smo skupaj. In tudi ljubljanske počitnice so bile odlične!

Kakšni so vaši načrti na pevskem področju?

Ugotavljam, da imam ogromno načrtov, a hkrati nobenega. To mi daje poseben občutek, ki pa po eni strani prinaša še več motivacije, želje in idej kot prej, pa mi že prej vsega naštetega ni nikoli manjkalo. Po drugi strani pa mi to prinaša ogromno svobode. Zdi se mi, da ljudje velikokrat kaj načrtujejo in so nato razočarani, če jim tega ne uspe realizirati. Sama sem tip človeka, čigar razmišljanje je bilo že pred boleznijo takšno, da če nekaj ne gre, mora biti nek razlog za to. Zato se nikoli nisem podrejala stresu ali jezi, ko kdaj ni šlo vse po planu. Zdaj po tej izkušnji pa pri meni do kakršnihkoli razočaranj zaradi porušenih načrtov sploh ne more priti. Ker vse, pa karkoli že je, zaključim z mislijo: “Samo, da imamo zdravje in kar je najpomembnejše od vsega, samo, da imamo zdrave otroke!”

Ali so se vam med zdravljenjem pojavile nove perspektive glede življenja in vašega ustvarjalnega dela?

Prepričana sem, da me bo pot zdaj po tej zgodbi peljala drugače, kot bi me sicer. Tako na osebnem kot na ustvarjalnem področju. Odpirajo se mi nova vrata, in tudi sama bom drugim ljudem zagotovo odprla kakšna vrata, ki jim jih sicer morda ne bi. Skratka, gremo samo veselo naprej z veliko mero navdušenja in tiste prave, otroške radovednosti, ki največkrat poskrbi za odprtje pravih vrat.

Kakšno podporo ste našli v družini, prijateljih in oboževalcih med to preizkušnjo?

Kot sem malo prej že povedala, se ljudje pod odrom res niso zavedali, koliko lepega so mi dali. Seveda se tega niso mogli zavedati, saj takrat še nisem spregovorila o svoji bolezni. Ampak peti množici, ki se noro veseli, ki uživa v tvoji glasbi in oddaja ogromno pozitivne energije, to je ena sama terapija. Da o podpori ljudi potem, ko sem o tem spregovorila, sploh ne govorim. Pa ne le o podpori svojih poslušalcev, ki so ves čas z menoj, ampak tudi tistih, ki to niso, pa so mi vseeno namenili kakšno spodbudno besedo, misel ali dobro željo… Res sem hvaležna vsakemu posebej, in tudi jaz vsem ljudem, ki so morda v podobni situaciji ali se borijo s kakšno drugo boleznijo, pošiljam najlepše misli, dobro energijo in veliko mero optimizma. Ob tem vprašanju pa prav tako ne morem mimo medijev, ki so za moje stanje vedeli, a ni na mojo željo prav nihče objavljal ničesar, dokler sama nisem bila pripravljena na to. Tudi to je bila z vaše strani zame velika podpora, za kar sem prav tako zelo hvaležna.

S prijatelji smo bili seveda ves čas na vezi, vedeli so o vsem, kar se dogaja, tudi družili smo se veliko, tako da smo tudi v tem obdobju ustvarili mnogo novih, čudovitih spominov. Moj oče, ki je moj heroj, mi je s svojim neizmernim optimizmom vlival še več moči! Moja družina pa je seveda vse! Otroka sta bila tako ali tako moja največja “zdravnika”. Kar pa se mi zdi še posebej pomembno poudariti, pa je partner. Tekom zdravljenja sem namreč šele spoznala, da to, da hodi tvoj partner s teboj na preglede, da te vozi na kemoterapije in te nato pride iskat, da poprime tudi za ženska opravila, ko ti v nekem trenutku telo to ne dopušča, da ti pove, da boš zanj čudovita, pa čeprav bi bila morda potrebna odstranitev dojke, ki se prelevi v tvojega frizerja in te pobrije, ko je čas za to… to še zdaleč ni samoumevno. Zato sem Mikiju neskončno hvaležna za vso ljubezen in pomoč. Da mi je v trenutku, ko sem mu povedala za diagnozo, mirno rekel naj prav nič ne skrbim, ker bo vse vredu, in predvsem zato, ker je bil tudi on pripravljen normalno živeti dalje, brez kakršnekoli drame in panike ter brez vsakodnevnih pogovorov o tej temi. Pa to ne pomeni, da smo se pogovorom o bolezni izogibali, ker bi nas to strašilo. Sploh ne. Seveda smo se pogovarjali tudi o tem.

Najlepše in do solz ganljivo pa je življenje deliti s človekom in dvema sončkoma, ki ti ob pogledu na glavo, na kateri ni niti enega lasu več, rečejo, da si najlepša!

Da pa bi se vse vrtelo samo okrog tega, to pa se res ni. Mi smo se raje vrteli okrog veselja do življenja, uživali v otroških radostih, peli, plesali, veliko kuhali, pekli, se smejali in družili s prijatelji. Res je, da je hotel Miki v tistem prvem trenutku najprej kar odpovedati vse nastope za leto vnaprej, ampak ko sem ga prosila, naj tega ne naredi, saj se dobro počutim in si želim nastopati, me je upošteval. In ja, res je prelep občutek imeti ob sebi človeka, s katerim življenje ni bolj, ampak je manj zakomplicirano, in s katerim je tvoje počitniška destinacija lahko kar tvoj dom, pa se ti zdi, kot da si šel okrog sveta. Najlepše in do solz ganljivo pa je življenje deliti s človekom in dvema sončkoma, ki ti ob pogledu na glavo, na kateri ni niti enega lasu več, rečejo, da si najlepša! In to so edini trije moji “oboževalci”, zaradi katerih bi me zabolelo srce, če jim ne bi bila več všeč. Ker oni so ves moj svet!

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih