Kostanj je že dolgo nepogrešljiv del jeseni – nekoč pomembno živilo na podeželju, danes pa priljubljen prigrizek in sestavina številnih jedi. Čeprav ga najpogosteje povezujemo z nostalgijo in toplim stožcem na ulici, je kostanj tudi hranljiv in vsestransko uporaben.
Kostanj je plod kostanjevega drevesa (Castanea sativa), ki je bil v preteklosti znan kot “kruh revnih”. Preden se je v naših krajih uveljavil krompir, je bil kostanj eno glavnih živil, ki so ga ljudje uživali kuhanega, pečenega ali mletega v moko. Danes ga štejemo za sezonsko specialiteto, ki jo mnogi nestrpno pričakujejo vsako jesen.
V Sloveniji uspeva skoraj povsod – od Primorske do Dolenjske in Notranjske, tudi na Kočevskem. Vsak kraj ima svoje najboljše rastišče, kamor se domačini vračajo po “najslajše” plodove.
Kostanj ali maron?
Veliko ljudi kostanj in marone uporablja kot sopomenki, vendar razlika obstaja. Oba sicer spadata v isto vrsto drevesa, a maroni so posebej žlahtna sorta kostanja, večji, bolj svetleče rjave barve in s tanjšo lupino. Njihova sredica se med peko lažje loči od lupine, kar pomeni, da jih je preprosteje lupiti.
Okus maronov je nekoliko bolj nežen in sladek, zato jih pogosto uporabljajo slaščičarji – za kostanjev pire, torte in druge sladice. Navadni kostanj pa je praviloma manjši, bolj razbrazdan in nekoliko bolj moknat, a enako okusen, ko je pravilno pripravljen.
Čeprav je po okusu sladek, kostanj ne vsebuje veliko maščob in ima precej manj kalorij kot večina drugih oreščkov. Je dober vir vitamina C, kalija, magnezija in vlaknin, ki spodbujajo prebavo. Vsebuje tudi antioksidante in folno kislino, ki pozitivno vplivata na kri in živčni sistem.
Ker ne vsebuje glutena, je primeren tudi za ljudi s celiakijo ali občutljivostjo na gluten. Njegovi ogljikovi hidrati se prebavljajo počasi, zato poskrbi za dolgotrajen občutek sitosti – dobra izbira za vse, ki se želijo izogniti hitrim sladkorjem.
Kljub vsem prednostim kostanj ni popoln. Ima precej škroba in naravnih sladkorjev, zato z njim ni dobro pretiravati – sto gramov vsebuje okoli 200 kalorij. Večje količine lahko povzročijo napenjanje ali občutek teže v želodcu, zlasti če ga pojemo pozno zvečer.
Paziti velja tudi pri pripravi: če je preveč pečen, postane suh in težko prebavljiv. Kostanj je najbolje jesti svežega in še toplega, ob kozarcu vode ali toplega napitka.
Triki za popolno pripravo
Kostanj zna biti muhast – hitro se zažge ali pa ga je težko olupiti. Z nekaj preprostimi triki pa se da to zlahka preprečiti.
Izberite svež kostanj. Mora biti težak, sijoč in brez luknjic. Če plava v vodi, ni več uporaben.
Zarežite ga. Pred peko ga zarežite v obliki križca, da med peko ne poči.
Namočite ga. Pred peko ga za uro ali dve namočite v mlačno vodo – tako bo mehkejši in se bo lažje lupil.
Pecite pri 200 °C. V pečici ga pecite 20–25 minut in ga vmes nekajkrat premešajte. Odličen je tudi na ponvi z luknjicami ali na žerjavici.
Olupite še toplega. Po peki ga pokrijte z vlažno krpo in počakajte pet minut – tako se bo lažje lupil.
Kostanj se odlično obnese tudi v drugih jedeh – od juh in pirejev do sladic. Dobro se ujema z mesom, zlasti z divjačino, in je priljubljen tudi v peki. Kostanjeva moka daje palačinkam, piškotom in kruhu prijetno, rahlo sladkasto aromo. Ljubitelji eksperimentiranja pa ga uporabljajo celo za pripravo kostanjeve kreme z rumom ali kostanjeve kave iz praženih plodov.
