Toni Kočevar je nekdanji odvisnik od drog, ki je svojo izkušnjo preobrazil v poslanstvo pomoči drugim. Kot vodja in svetovalec v Društvu Srečanje že skoraj dve desetletji pomaga odvisnikom in njihovim družinam na poti iz zasvojenosti. S svojo osebno zgodbo in predanostjo izvaja tudi preventivne delavnice na Dolenjskem, kjer mlade ozavešča o pasteh odvisnosti. Njegova prizadevanja so usmerjena v podporo posameznikom pri iskanju novega smisla in kakovostnega življenja brez drog. Naš sogovornik bo tudi posebni gost v Kulturnem centru Janeza Trdine ob filmu režiserja Jana Cvitkoviča, ki govori o odvisnosti.
Da lahko človek pomaga drugim, mora v življenju nekaj dati skozi. Kakšna je vaša osebna izkušnja in kaj vas je pripeljalo do odločitve, da prenehate z zlorabo drog?
Ko se sprašujem, zakaj sem sploh začel, niti ne pridem do točnega odgovora. Verjetno je šlo za neko iskanje užitka. Prihajali so časi, ko je bilo teh užitkov vse več na voljo, in ta hedonizacija življenja, prepričanje, da se moramo imeti čim bolje, me je gnala v iskanje užitka zunaj sebe. Izhajam iz normalne družine, nismo živeli v okoliščinah, ki bi pripomogle k temu, da bi zabredel v odvisnost. Začel sem iz radovednosti, z alkoholom in marihuano. Zdelo se mi je prijetno, bil sem sam sebi nekaj več vreden, upal sem si več. Na nek način je šlo za zgrešen način iniciacije mladega fanta v moškega.
O katerem življenjskem obdobju torej govoriva?
Začel sem pri štirinajstih letih in nato do srednje šole postopoma stopnjeval uporabo drog. Ob koncu srednje šole sem že uporabljal heroin, saj so druge droge preprosto postale preblage. Telo in možgani se privadijo in zahtevajo vse več, dokler ne pristaneš pri heroinu. Sprva sem se ga bal, a sem ga vseeno poskusil. Deloval je pomirjevalno, in hitro sem se nanj navadil. Odvisniška razvada je bila že prisotna zaradi alkohola in marihuane, nato pa je prerasla v heroin, ki zasvoji tudi fizično in človeka dobesedno stisne v kremplje.
Takrat se življenje začne zapletati. Heroin je drag in kriminaliziran, kar prinese težave s takim načinom življenja. Poleg tega se začnejo kopičiti tudi telesne, duševne, socialne in družinske posledice. Zavedal sem se, da tako ne bo šlo naprej – ali bom umrl ali pa pristal v zaporu. Na koncu me je k spremembi spodbudilo moje lastno dno in začel sem iskati pot ven.
Kako lahko človek v objemu heroina spozna, da dela nekaj narobe? Je k vaši odločitvi prispevalo tudi to, da izhajate iz neproblematičnega družinskega okolja?
Zagotovo je družinski in socialni kapital, ki je bil pri meni razmeroma stabilen, prispeval k temu, da so se korenine dobrih navad obdržale in me pripeljale do odločitve za spremembo. A res je tudi, da si vsi odvisniki želijo prenehati, vsi vedo, da ni vredno. Kljub temu tega navzven ne priznajo – ker jih vsi silijo k priznanju, se upirajo še bolj. Mnogi poskušajo prenehati sami, vendar je to izjemno težko, saj gre za res močno razvado, ki sčasoma postane način življenja.
Sam sem večkrat poskušal prenehati in sem zdržal le teden ali dva. Abstinenčno krizo sem že prestal, a bil sem že tako globoko v tem načinu življenja, da me je vedno znova vleklo nazaj. Potrebna je bila temeljita sprememba načina življenja.
Pogosto starši za odvisnost svojih otrok krivijo družbo. Kako je bilo v vašem primeru?
Družba vsekakor vpliva. Meni sicer nihče ni vsiljeval drog, a želel sem se dokazati pred vrstniki, početi nekaj prepovedanega in s tem pred drugimi umetno dvigovati svojo vrednost. Močan vpliv imajo tudi različne subkulture, ki dajejo občutek pripadnosti – če delaš isto kot oni, si del nečesa večjega. Ta občutek povezanosti je na začetku prijeten.
A predvsem gre za sodoben način življenja, ki glorificira užitke. Sporočilo družbe je, da sreča ni v nas, ampak zunaj nas, in prav ta ideja močno prispeva k razvoju zasvojenosti.
Koliko časa ste aktivno uporabljali heroin?
Heroin sem uporabljal tri leta. V primerjavi z odvisniki, ki ga uporabljajo dvajset let, sem bil v lažjem položaju. Razmeroma hitro sem ugotovil, da to ni življenje zame.
Kakšna je bila vaša pot do življenja brez drog?
Sprva sem čutil neuspeh, nisem našel volje za zdravljenje, vendar mi je voda tekla v grlo in iz te nuje se je rodila volja. Takrat je v Sloveniji obstajal le en terapevtski program – skupnost Srečanje, kjer so odvisniki živeli in se spreminjali.
Tja sem odšel popolnoma prostovoljno, v tistem obdobju nisem imel stikov z družino, zato je bila odločitev resnično moja. Včlanil sem se in optimistično verjel, da bo tri leta dovolj za spremembo. Ostal sem tri leta in to je bilo eno najlepših obdobij mojega življenja.
Potem po tem obdobju niste več uživali drog?
Ne, v obdobju, ko sem bil v komuni, nisem užival drog, prav tako ne kasneje. Vendar pa v možganih nikoli ne izgine spomin na doživljaj užitka. Kljub temu sem si ustvaril toliko drugih naravnih načinov zadovoljevanja lastne notranjosti, da so umetni načini izzveneli – niso bili več dovolj močni, da bi me vlekli nazaj.
Kako se je vaše življenje spremenilo po tem obdobju?
Začel sem čutiti, kdo sem in kje sem. Dobil sem nazaj pogum, da sem lahko to, kar sem. Tudi če nisem vsak dan popoln in maksimalno uspešen, sem se naučil soočati sam s sabo in s težjimi občutki. Življenje ne teče vedno po načrtih in nas včasih postavi pred preizkušnje – to sem se naučil sprejeti.
Prav tako sem se učil, kako ustvariti zdrave odnose in družinsko življenje. V skupnosti sem se učil živeti med ljudmi, prej teh sposobnosti nisem imel.
Kdaj ste začeli svetovati drugim in kaj bi položili na srce mladim?
Izhajam iz generacije, v kateri je bilo užitkov malo, danes pa jih je ogromno – tako legalnih kot nelegalnih. Prav legalnim se je še težje upreti, saj niso zakonsko preganjani. Mladi danes živijo v težkih okoliščinah, kjer so močno izpostavljeni številnim skušnjavam.
Kaj bi svetoval mladostniku, ki je ves čas pred zaslonom? Težko mu je reči: Pojdi v naravo in jo začuti. Njega to ne zanima, saj so sodobni užitki tako močni in organizirani, da naravni užitki ob njih preprosto zbledijo. Preveč smo pokroviteljski do mladih – radi poudarjamo, da so zbezljani, da nočejo ničesar početi in želijo le uživati. A v resnici je takšna celotna družba – vse se odvija hitro, in mladi preprosto posnemajo vzorce, ki jih vidijo. Delo z mladimi je pravzaprav delo z nami samimi.
Ko sem zaključil s programom, so nam svetovali, naj na področju svetovanja ostanemo aktivni in pomagamo drugim na nevsiljiv način – preprosto tako, da smo nekomu na voljo. Ta ideja me je pritegnila, zato sem se odločil, da se vključim v svetovanje. K meni so začeli prihajati starši, ki so imeli doma težave, in spoznal sem, da lahko ponudim nekaj, kar potrebujejo.
Tako sem razvil svetovalno dejavnost, ki je sčasoma prerasla v društvo in postala profesionalna. Skupaj s še dvema bivšima odvisnikoma smo ustanovili društvo, pri čemer sta nam finančno podporo nudila Mestna občina Novo mesto in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Danes smo v društvu dva zaposlena, sedež imamo v prostorih občine, svetovanje in preventivne delavnice so brezplačne. Veliko obiskujemo šole, kjer ne pridigamo mladim, ampak jih na povezovalen način spodbujamo k razmisleku in odvračamo od odvisnosti. Letno izvedemo okoli 80 delavnic.
Torej delujete tako preventivno kot kurativno?
Da, predvsem preventivno, medtem ko je kurativni del osredotočen na svetovanje, ne na samo zdravljenje. Pomembno je poudariti, da delujemo na področju različnih oblik odvisnosti, ne le klasičnih kemičnih zasvojenosti. Pomagamo tudi odvisnikom od iger na srečo, kompulzivnega nakupovanja in zaslonskih naprav, saj so tudi te oblike zasvojenosti vse bolj razširjene in lahko močno vplivajo na posameznikovo življenje.
So zasvojenosti s trdimi drogami še vedno prisotne med mladimi? Kaj danes najbolj zasvaja družbo?
Trend jemanja klasičnega heroina, ki velja za tipičnega predstavnika trdih drog, je v Evropi v zadnjih dvajsetih letih v upadu. Heroin kot droga ni več tako zanimiv, čeprav je še vedno prisoten. Mladi se danes pogosteje odločajo za droge, ki delujejo kot poživila, saj se hitremu življenjskemu tempu sodobne družbe bolj prilagajajo stimulansi kot pomirjevala.
Med najbolj priljubljenimi poživili sta kokain in njegove sorodne droge, saj omogočajo visoko stopnjo energije in aktivnosti, ki je v današnjem svetu pogosto zaželena. Heroin pomirja in upočasni posameznika, kar je bilo morda v preteklosti bolj sprejemljivo, danes pa družba bolj ceni visoko produktivnost, energičnost in aktivnost, zato stimulansi med mladimi prevladujejo.
Poleg poživljajočih drog so med najpogostejšimi oblikami zasvojenosti še igre na srečo, ki so na drugem mestu, in zaslonske odvisnosti, ki so na tretjem mestu. Zasloni vplivajo na možgane podobno kot igre na srečo, saj povzročajo podobne nevrokemične odzive, kar vodi v visoko stopnjo zasvojenosti, še posebej med mladimi.
Predvsem mladi?
Da … a tudi odrasli. Veliko odraslih preživlja dolge ure za zasloni, zaprti v svojih kabinetih, kljub temu da imajo družino. Mnogi se zatekajo k igranju videoiger, kar lahko močno obremeni njihove bližnje. Stari so 40 let, a njihova zasvojenost s tehnologijo pogosto povzroča enako stisko kot pri mladostnikih.
Zakaj smo odvisni?
Menim, da odvisnost ni nekaj, s čimer se rodimo, ampak nekaj, kar razvijemo. Znanstveniki in zdravniki to področje še vedno raziskujejo, a kot bivši odvisnik vem, da sem osebno bolj nagnjen k odvisnostim kot nekdo drug.
Pogosto konec ene odvisnosti pomeni začetek druge. Nekdo, ki premaga zasvojenost s substancami, lahko postane odvisen od adrenalina, obsesivnega zdravega načina življenja ali ekstremnih športov. Ortoreksija, torej pretirana obsedenost z zdravo prehrano, je prav tako vse bolj pogosta težava.
Ključni problem je, da možgani postanejo razvajeni in povprečni užitki preprosto niso več dovolj. Ljudje potem iščejo vedno večje stimulacije – močnejše avtomobile, prestižne znamke oblačil, dražje izdelke in ekstremnejše izkušnje. Gre za neprestano hlepenje po intenzivnejših občutkih, saj običajni dražljaji ne zadostujejo več.
Kakšno vlogo imajo pri odvisnostih starši? Pogosto slišimo stavek: “Naš sin ne bi nikoli poskusil droge, nam se to ne more zgoditi, smo urejena družina.” A resnica je, da se odvisnost lahko zgodi komurkoli – tudi družinam, ki so navzven videti stabilne in uspešne.
Eden največjih problemov je zanikanje. Starši pogosto želijo verjeti, da je pri njih vse v redu, a znotraj družine se lahko težave stopnjujejo, dokler rana ne začne gniti pod površjem. Prav družine, ki na zunaj delujejo brezhibno, se težje obrnejo po pomoč, saj priznanje težave pogosto pomeni tudi rušenje predstave o lastni urejenosti.
Kljub temu pa opažam, da so starši danes bolj odprti kot pred dvajsetimi leti, ko sem začel delati na tem področju. Tudi ljudje iz višjih družbenih slojev poiščejo pomoč, se iskreno pogovorijo in si dovolijo občutiti nemoč. Ne trudijo se več ustvarjati vtisa, da imajo vse pod nadzorom, ampak priznajo, da potrebujejo pomoč – in prav ta zdrava ponižnost je prvi korak k rešitvi.
Kako pristopiti k odvisniku in ga razumeti?
Družba pogosto gleda na uživalce trdih drog, še posebej heroina, s prezirom in zaničevanjem. A kako pristopiti k odvisniku in mu pomagati, da se izvije iz začaranega kroga zasvojenosti?
To lahko primerjamo z učiteljico, ki ima v razredu problematičnega otroka. Namesto da bi mu namenila pozornost, ljubezen in podporo, ga dodatno kaznuje in zavrača. Tako se začne začarani krog – otrok postane še bolj uporen in problematičen. Enako velja za odvisnike. Njihova odvisnost jih pogosto vodi v kriminalno in ulično življenje, zaradi česar postanejo za družbo še bolj nezaželeni. Toda če so ves čas zavrnjeni in kaznovani, kako naj najdejo voljo za spremembo?
Prav zaradi tega je ključno, da se odvisniku ponudi normalen, prijazen odnos, morda celo “na kredit” – ne glede na to, ali si ga trenutno zasluži ali ne. Prijaznost in sprejetost ga lahko presenetita, morda celo prvič v življenju. Če ga bo kaj spodbudilo k spremembi, ne bo to kaznovanje ali zaničevanje, temveč topel in človeški odnos. Takšna izkušnja lahko nagovori njegovo notranjo stisko in mu da upanje, da je vredno boriti se za drugačno življenje.
Kot družba lahko naredimo še veliko več, da postanemo bolj socialni, čuteči in odprti do vseh marginalnih skupin, vključno z odvisniki.
