Uroš Topič je svoje šolanje začel na OŠ Grm, kot pravi se je tam njegova likovna pot pravzaprav začela. Likovno vzgojo ga je učil priznani novomeški umetnik Branko Šuster. »Bil je krasen mentor vsem, ki smo kazali več interesa za likovno umetnost,« poudari. Po končani osnovni šoli je razmišljal o likovnem programu na SŠOF, kjer je opravil tudi sprejemne izpite, vendar se je na koncu vpisal na klasično gimnazijo v Novem mestu. »Še danes sem vesel, da sem se tako odločil, saj mi je dala gimnazija širino in spekter znanja, ki bi ga sicer težko usvojil,« pravi Uroš. To znanje mu še danes, ko zaključuje študij na NTF, služi kot dragocena inspiracije pri oblikovanju.
Napisal fantazijski roman, snemal videofilme, igra klavir
Pri 17ih letih je Uroš napisal fantazijski roman. Kot pravi ima veliko interesov. Proti koncu osnovne šole je bil trdno prepričan, da želi postati fotograf. Varčeval je denar in si celo kupil malo boljši fotoaparat. »Krajša obdobja zelo intenzivnega posvečanja novi veščini so bila lep čas zelo značilna zame, eno od njih je bilo tudi pisanje,« pravi. Nikakor pa mu ni žal, da se je ukvarjal s pisanjem, niti da je prešel vse ovire, ki so stale na poti do tega, da je uspešno izdal knjigo. Poudari, da vse kar je kdaj počel, mu to danes služi kot dobra izkušnja, dragoceno znanje, ki ga lahko uporablja, ko se loti novega projekta.
Poleg pisanja je tudi snemal videofilme tekom gimnazije. Za enega je celo spisal cel scenarij – predelava znamenite Linhartove igre Matiček se ženi – so preimenovali v Matiček se moži.
Slednji je raziskoval položaj LGBT posameznikov v naši družbi, stigmatizacijo njihove spolne usmerjenosti in kratenje osnovnih človekovih pravic. »Ta tema mi je bila (in ostaja) še posebej pomembna, saj sem ravno v tistem času sebi in ostalim priznal, da sem gej, sled česar je odzvanjala tudi v Matičku.« Čeprav filma danes pod nobenim pogojem ne bi mogel več gledati, saj bi mu bilo preveč nerodno, je ponosen na vso ekipo, ki je sodelovala pri nastanku Matička. »V zelo konservativnem okolju smo načeli temo, ki še danes vnema goreče debate, zamero in jezo pri nekaterih posameznikih,« pravi.
Družbene teme in kasneje video-estetika sta bila glavna interesa pri snemanju kratkih filmov. Za film Odpuščanje, ki govori o nasilju in zbadanju v šoli, so z dekletoma (Tadeja Povše in Brina Kren) prejeli nagrado na natečaju, ki ga je razpisala Ameriška Ambasada.
V popolnem svetu bi se najraje izognil svetu modelov in modnih revij zaradi prepolne idealiziranosti
Šivanje oblek je Uroša začelo zanimati že v osnovni šoli, vendar se temu takrat ni resno posvetil, saj je imel številne druge hobije, s katerimi se je ukvarjal. Med drugimi je obiskoval tudi glasbeno šolo in zaključil osem razredov. Kot pravi je klavir ena od dejavnosti, ki jo danes težje poveže s svojim delom, saj ni vizualna umetnost, vendar pa mu glasbeno znanje nudi neskončen vir inspiracije. Šele ob koncu prvega letnika gimnazije, ko je zaključil glasbeno šolo, je imel več časa, ki ga je posvetil šivanju. Pri šestnajstih se je udeležil prvi šiviljski tečaj in od takrat se ni ustavil. »Še vedno šivam in oblikujem in v tem vse bolj uživam.«
Ko se je vprašal, kaj iskreno želi početi v življenju, je bilo modno oblikovanje edini pravilni odgovor. Tako je svojo pot nadaljeval na Naravnoslovnotehniški fakulteti, program oblikovanja tekstilij in oblačil. Njegovi uspehi so se tudi na fakulteti kar vrstili. Za diplomsko nalogo na temo tekstilnih vzorcev je prejel odlično oceno in fakultetno Prešernovo nagrado ter nagrado Prespektiven mladi oblikovalec na oblikovalskem sejmu Big See v Ljubljani. »To pomeni potrditev, da sem na pravi poti in daje vzpodbudo, da na tej poti vztrajem. Nagrade ti sicer ne zagotovijo kariere, niti tega ne, da boš lahko živel od tistega, kar te veseli. Dajejo pa potrditev, da si v izbrani obrti – v mojem primeru v modni obrti – dobrodošel in sprejet. To veliko pomeni,« pravi Uroš.
Kot pravi je modna industrija pre-idealizirana, kar je obremenjujoče za vse, ki v njej sodelujejo. V popolnem svetu bi se temu najraje izognil in oblikoval samo oblačila in tekstilije za ljudi in nič drugega, poudari. Nekako se je že »pomiril« s stanjem v modnem svetu in ga poskuša tudi takšnega sprejemati, saj je realnost takšna, da moraš postati del tega sveta, če želiš znotraj njega delati.
Uroš predstavlja že peto generacijo občinskih štipendistov za šolsko leto 2020/2021
Na Mestni občini Novo mesto so se tudi letos odločili podpreti in nagraditi prespektivne mlade v Novem mestu, ki na svojih različnih področjih dosegajo izjemne dosežke. Tako je novi novomeški ambasador znanja postal tudi Uroš Topić. Letno lahko študent modnega oblikovanja za projekte zapravi tudi nekaj tisoč evrov, pri čemer jih navadno podprejo starši, vendar je tudi to za njih velik zalogaj. »To je še ena lepa potrditev. Pri študiju mode pa vam lahko vsak oblikovalec pove, da denarja nikoli ni dovolj, tako da je štipendija MONM izredno dobrodošla,« pravi. Doda, da v Sloveniji nimamo močne tekstilne industrije, ki bi podpirala mlade oblikovalce, zato morajo biti pri realizaciji projektov še posebej iznajdljivi – iskanje starih materialov, recikliranje oblačil, pohištvenega blaga, vsakdanjih predmetov. »To morda ni idealno, vendar iz nuje se navadno rodi iznajdljivost, s katero lahko ustvarimo povsem nove in sveže ideje.«
Načrti za prihodnost?
»Jih še kujem. Ustvarjam nove projekte in iščem poti, kako iz njih ustvariti kariero. Upam na najboljše,« doda Uroš.
K.N.
