Dom bi moral biti celica, v kateri se človek počuti varno. A žal se za štirimi stenami dogaja marsikaj. Marsikatera žrtev nasilja situacijo rešuje sama, se morda umakne na varno k sorodnikom oziroma ljudem, ob katerih se počuti varno, morda na čisto drugo lokacijo, daleč od svojega doma. Ena izmed oblik umika na varno in tajno lokacijo je tudi varna hiša, kjer lahko žrtev nasilja biva do enega leta.
»Stanovanjska hiša, v kateri se izvaja program Varna hiša in nudi zatočišče ženskam, materam in otrokom, ki so žrtve nasilja, ima 5 sob z 18 ležišči. Istočasno je lahko nameščenih 5 žensk ali mamic in 13 otrok. Najbolj pomembno je, da zagotavlja nastanjenim žrtvam nasilja varno bivanje, saj se le-te umaknejo iz okolja, v katerem je bilo ogroženo tudi njihovo življenje. Tako je glavno vodilo programa ohranjanje tajnosti lokacije. Tako v varni hiši ne sprejemamo obiskov, niti se ne srečujemo z nikomer v neposredni bližini hiše,« pojasni Melita Kramar, strokovna vodja programa Varna hiša.
Kljub stresu, ki so ga ženske in otroci doživljali pred prihodom v varno hišo, tam živijo karseda prijetno in mirno življenje. Otroci se začnejo šolati na novi šoli ali začnejo z varstvom v novem vrtcu. Če je mogoče, ženska nadaljuje z delom. V varni hiši vsaka ženska posebej poskrbi za svoje gospodinjstvo ter vzgojo in skrb za otroke.
»Na voljo ima svojo sobo, ostale prostore (kuhinja, kopalnica, dnevna soba, terasa z vrtom), pa si deli z ostalimi. Trudimo se, da dnevi potekajo tekoče naprej, torej z obiskovanjem šole, obšolskih dejavnosti, vrtca za otroke in vključevanje na delo. Skrb za gospodinjstvo in sodelovanje s sostanovalkami terja nekaj pozornosti.
Žrtev nasilja se sooča tudi s številnimi posledicami življenja v nasilju, tako, da po odmiku se začne tudi neke vrste zdravljenje in rehabilitacija – ne samo morebitnih fizičnih poškodb, ampak tudi posledic na duševnem zdravju. Glede na posamezne potrebe in posebnosti, ki jih imajo nastanjene žrtve nasilja, potekajo tudi dnevi v varni hiši in temu sledimo tudi z nudeno pomočjo,« doda strokovna vodja programa.
Vsaka ženska ima s strokovno delavko razbremenitvene pogovore. Enkrat na teden imajo stanujoče in strokovne delavke »hišni sestanek«, na katerem beseda teče o tekočih stvareh v gospodinjstvu, načrtujejo aktivnosti, snujejo cilje za prihodnost.
»Tako denimo v poletnih počitniških mesecih poskušamo omogočiti kopanje na kopališču, kar je za marsikaterega otroka, pa tudi žensko, prva taka izkušnja. Počnemo prav preproste stvari, npr. gremo na sprehod, skupaj kuhamo in potem imamo skupno kosilo, kar je pomembna situacija, saj mnoge žrtve nasilja te situacije povezujejo s strahom in velikim stresom.«
Marsikatera ženska je bila pretepena med tem, ko je kuhala kosilo, marsikateri otrok je bil žrtev nasilja, verbalnega napada, ko je jedel večerjo.
»Vsaka osebna zgodba nastanjenih žensk in otrok nas pretrese. Še posebej, ko ugotavljamo, da so bile odrasle žrtve nasilja, žrtve brutalnega nasilja tudi v otroštvu. Pretrese nas brutalno nasilje nad otroci. Pretrese nas, ko so otroci spregledani v svojih potrebah, saj sta starša prežeta s svojimi stiskami, medsebojnim ljubosumjem … ko otroci poslušajo očeta, ko njihovo mamo imenuje kurba, prasica, ko jo hoče prodati za spolno sužnjo, ko jo pred otroci pretepe, da krvava obleži, ko je noseča ženska pretepena in naboksana v nosečniški trebušček … ko odrasel otrok svojo ostarelo mamo zlorablja za fizično delo, ki ga ne zmore več, ji jemlje denar,« Melita Kramar niza zgolj nekaj pretresljivih primerov.
Odločitev, da žrtve nasilja poiščejo pomoč v varni hiši, je težka. Že vsaka selitev in odhod od doma predstavlja velik stres za posameznika, tudi, če ni povezana z nasiljem. Nasilje ta prehod naredi še bolj zahteven. Kljub temu, da okolje, polno zlorab, ni varno, je žrtvi znano.
»Žrtev nasilja odhaja v veliki stiski in strahu zase, za svoje življenje in v strahu za svoje otroke. Skrbi jo prihodnost – kako, kje, s kom bo živela. Odhaja velikokrat brez vsega, brez svojih osebnih stvari in tudi otroci ali nimajo s sabo ničesar, ali zelo malo … večina njihovih stvari pa ostaja za njimi. Za sabo puščajo tudi odnose s svojci, s sosedi, prijatelji, sošolci, sodelavci … Seveda je odhod težak, a hkrati tudi nujen, ko gre za prekinitev nasilja. Ko je prisotno nasilje v odnosu, se ne bo rešilo in izboljšalo samo od sebe, potrebne so korenite spremembe,« pove strokovna vodja in doda, da žrtve vse prevečkrat upajo, da se bo stvar uredila sama od sebe. A nasilje ne mine, dobiva le nove razsežnosti.
Korona je odkrila pokrov
Epidemija je spodbudila še več strahu in negotovosti med celotnim prebivalstvom, med žrtvami nasilja je bil strah še toliko večji. »To je posledično pomenilo, da so se žrtve težje odločale, da se umaknejo v nastanitvene programe. Več so se posluževale svetovalnice za žrtve nasilja, težje pa so odšle od doma, čeprav je bil to za njih nevaren prostor. A izven doma je bila nova nepoznana nevarnost, še bolj je bilo negotovo zaupati v sistem. Spraševali smo se, kaj bo dostopno, naša življenja so se spreminjala iz tedna v teden … Žrtve nasilja doma običajno tudi prevzemajo veliko odgovornosti, da sistem deluje. Tako je bilo še težje oditi tudi zaradi npr. pomoči ostareli tašči ali mami, otroci so se šolali od doma, nekateri so zgubili delo, velika ekonomska negotovost.« Melita Kramar pojasni, da so v nastanitvenih programih v času epidemije beležili upad nastanjenih žrtev nasilja.
»Opazujemo, da je t.i. koronsko obdobje odprlo pokrov že prisotnih težav, ki so se z zapiranjem v domove še povečali in počasi prihaja do »naplavljanja« le-teh. Tako vidimo lahko v medijih vse več hudih primerov nasilja v družini z najhujšim izidom, smrtjo enega izmed članov.«
S koncem leta 2020 se je situacija začela spreminjati in vse do danes so nastanitvene kapacitete praktično ves čas polne. Tudi novih klicev s potrebo po nastanitvi imajo ves čas.
Nujen občutek varnosti
V tem času, ko so žrtve nastanjene v varni hiši, strokovni delavci vse sile usmerjajo v to, da žrtve nato varno bivajo tudi izven programa. »Zato je zelo pomembo, da se ohranja tajnost lokacije naših programov. Strokovne delavke v programu z vsako stanovalko izdelamo varnostni načrt, ki prav njej, glede na njeno situacijo, zagotavlja več varnosti oziroma ji nudi orodja za ravnanje v različnih kriznih situacijah. Programi in storitve za pomoči žrtvam nasilja pomembno vplivajo na povečanje njihove varnosti. Pri zagotavljanju večje varnosti imajo velik vpliv odločitve in ravnanja povzročitelja nasilja, predvsem pa sprejemanje njegove odgovornosti za
povzročanje nasilja. Zato menimo, da je zelo pomembno obvezno vključevanje v oblike pomoči za povzročitelje nasilja, kjer ob strokovni pomoči pridobi vpogled v svoje načine čustvovanja in ravnanja, prevzeme odgovornost zanje in se nauči spreminjati svoje vzorce,« poudarjajo v programu Varna hiša.
Poleg reševanja družinske dinamike, strokovne delavke nudijo pomoč tudi pri urejanju materialnega – finančnega stanja, pri izpolnjevanju vlog za pravice iz javnih sredstev. Bodisi pri pridobivanju oblačil, žrtve velikokrat v Varno hišo pridejo praktično brez vsega. »Zato nam je zelo pomembno, da imamo ves čas na voljo tudi zaloge hrane, higienskih pripomočkov, čistil ipd., ki jih pridobimo s pomočjo donatorjev (podjetij in posameznikov).«
Cilj programa Varna hiša je ženskam in otokom pomagati zaživeti v miru, ustvariti neko novo socialno mrežo. Pomembno je, da žrtve nasilja vedo, da obstajajo oblike pomoči, da niso same, da je prav, da spregovorijo. Le tako se nasilje lahko prekine, njihova kvaliteta življenja in zdravja pa se s tem tudi izboljša.
ml.
