Po štiri mesece trajajoči analizi je ministrstvo za obrambo postavilo pred javnost podatek, ki zbuja skrb: od skupno 2535 zaklonišč v državi je le 245 takih, ki imajo veljavno potrdilo o ustreznosti. To pomeni, da bi se v primeru izrednih razmer v varno zaklonišče lahko umaknilo le okoli 40.000 ljudi, kar je komaj dva odstotka prebivalcev Slovenije.
Še večja težava je pri zakloniščih, ki so formalno vpisana, a v resnici ne obstajajo več. Kar 944 jih je bilo v zadnjih desetletjih preurejenih v kleti, spremenjenih v druge prostore, prodanih, porušenih ali uničenih. Evidenca torej kaže na številke, realnost pa je precej manj vzpodbudna.
Posebna kategorija so zaklonišča, ki so po oceni ministrstva »pogojno sprejemljiva«. Takšnih je 1346, a to pomeni, da bi bilo potrebno vanje vložiti dodatna sredstva in energijo, da bi izpolnjevala pogoje za varno uporabo. Lastniki oziroma upravitelji teh prostorov so prejeli navodila ministrstva za obrambo, kaj je treba urediti, da bi zaklonišča postala ustrezna.
Čeprav je analiza razkrila veliko pomanjkljivosti, ministrstvo občinam ni naložilo glob. Namesto tega so prejela opozorila in priporočila, kako zaklonišča popraviti. Razlog je jasen – obnova obstoječih zaklonišč bi zahtevala ogromna finančna sredstva, ki jih lokalne skupnosti same težko zagotovijo.
Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami predvideva, da lahko država sofinancira gradnjo zaklonišč pri novogradnjah, ne pa tudi obnov obstoječih objektov. To pomeni, da je večina stroškov pri ohranjanju zaklonišč naložena na občine in njihove proračune, ki so pogosto že tako obremenjeni.
Na ministrstvu zato napovedujejo spremembe Pravilnika o tehničnih normativih za zaklonišča in zaklonilnike ter Uredbe o gradnji zaklonišč. Cilj je jasen – skupaj z župani poiskati načine, kako povečati število zaklonilnih mest in zagotoviti, da bo ob morebitnih kriznih situacijah več prebivalcev imelo dostop do varnega zavetja.
