Ko smo mimoidoče Novomeščane povprašali, kaj bi izpostavili kot največji problem mesta in širše okolice, so v večini odgovorili, da je to neurejena romska problematika.
»Enostavno se jih bojim,« je odgovorila ena od sogovornic. »Zakaj? Ne vem, slabe izkušnje z njimi osebno nisem imela, slišim pa marsikaj in piše se marsikaj. Saj veste …« nadaljuje.
»Spomnim se, ko sem še delala preko študentskega servisa. Do mene je prišel mlajši Rom in me vprašal, koliko zaslužim na uro. Ne spomnim se točno, kaj sem mu takrat odgovorila. Spomnim pa se, da mi je takrat rekel, da on niti iz postelje ne bi ustal za ta denar,« na naše vprašanje, kako sobiva z Romi, odgovarja mlajša ženska.
»Zakaj bi delali, imajo po štiri, pet otrok. Dobijo vso socialo, vse bonitete, pa še nočna izmena. In imajo na koncu več, kot pri nas doma, kje sva oba na malo več kot minimalcu,« pove občan.
»Živim blizu romskega naselja, precej Romov poznam od malega. In niso vsi slabi. Včasih me celo kakšen opozori, da naj izpred hiše pospravljam stvari, da mi jih ne bodo Romi ukradli (smeh). No, moram pa povedati, da me je presenetil eden od mlajših Romov, ki mi je ves ponosen povedal, da kmalu odhaja v zapor v Celje (Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje, op. a.) in da se tega zelo veseli,« pove starejši moški, ki ga ujamemo pred hišo, ko se odpravljamo v eno izmed novomeških romskih naselji. Opozori nas, da naj tja ne hodimo, da bi s tem morda izzvale kakšno slabo voljo. Ker smo vseeno želeli slišati oziroma zapisati tudi drugo plat zgodbe, smo se z ekipo v romsko naselje vseeno odpravili.
Kako je drugod po Sloveniji?
»Pojdite v Šentjernej, mogoče bo bolje. Pri postaji zavite desno …,nam sogovornik da navodila. Pripeljemo se do lokacije in sprva niti ne vemo, da se vozimo po romskem naselju. Večina hiš je lično urejenih, urejene žive meje, na oknih so rože. Ustavimo se pri hiši z rdečo fasado, urejenim vrtom, polnim zelišč. S kolegico se predstaviva in poveva namen obiska. Sprva je bila družina Jurkovič-Brajdič malce nezaupljiva. A s časoma smo se vsi sprostili. Ksenja Jurkovič nam je pokazala svoja zelišča in povedala, da so lani v naselju ustanovili Romsko zeliščarsko društvo Romanco – Rman. Pove nam, da so se Romi od nekdaj ukvarjali z nabiranjem in prodajo zelišč in da želi ta del romske kulture ohraniti.
Ksenja o pomenu varovanja okolja in pomenu kulturne dediščine uči tudi otroke iz novomeških romskih naselji. Oba otoka obiskujeta šolo, hči bo v tem šolskem letu končala devetletko in nadaljevala s šolanjem.
Pri vprašanjih, kako komentirata kazniva dejanja v novomeških naseljih sta – Ksenja Jurkovič in Jože Brajdič – zadržana.
Poslovimo se, Ksenija nam ob slovesu podari vrečko z dišečo sivko.
Kot primer dobre prakse urejenega romskega naselja se je od nekdaj izpostavljalo prekmursko naselje Pušča. Lani je to romsko naselje obeležilo 110 let obstoja. Iz hišk iz blata in šibja je nastalo moderno naselje. Že leta 1962 so tam prvi v Evropi – in verjetno tudi na svetu – ustanovili romski vrtec.
Da je Pušča zgledno naselje, je pred kratkim izpostavil posebni poročevalec ZN David R. Boyd. Poročevalec Združenih narodov se je pred kratkim mudil v Sloveniji in ob obisku romskega naselja Dobruška vas izjavil, da je šokiran. Da življenje brez priključka na pitno vodi in električno energijo, ni primerno za razvito evropsko državo.
»Lahko jim damo vse, pa bo še premalo. Ne verjamem, da bodo hodili v službo, da ne bodo kradli. Ponudiš jim prst, oni bi pa roko,« razmišlja sogovornik.
»Otroci se jih bojijo, ustrahujejo jih, miru ni niti v šoli,« pove ena od mam.
»Nepošteno bi bilo, da vse mečemo v isti koš, tudi nekateri Romi hodijo v službo, otroci obiskujejo šole in se trudijo.«
Vse našteto in opisano je razmišljanje Novomeščanov, ki se zaradi občutljivosti teme niso želeli izpostaviti.
Enotno so govorili, da bi vse družbene skupine morale imeti enake dolžnosti. Da se preveč govori le o pravicah.
Le enake dolžnosti in pravice lahko privedejo do enakih možnosti in zmožnosti.