Čeprav Slovenci radi poveličujemo kulture drugih ljudstev in se čudimo njihovi raznolikosti ter bogastvu, se še premalo zavedamo, kako bogata je tudi naša kultura. Majhna Slovenija skriva veliko. V seriji člankov bomo poskušali razkriti običaje prebivalcev Novega mesta, ki so spremljali človeka od rojstva do smrti. V uvodnem članku povzemamo nekaj ključnih dogodkov vsakega človeka. Kakšni običaji so spremljali rojstvo, kakšni poroko in kako se je končalo življenje?
Dolenjska, slikovita pokrajina ob reki Krki, se ponaša z bogato kulturo in tradicijo, ki se odraža v vseh vidikih življenja. Od rojstva do smrti so prebivalce Dolenjske spremljali običaji, ki so se prenašali iz roda v rod in krepili sožitje v skupnosti.
Ni kulture, kjer se ne bi veselili novega življenja, tako je bilo seveda tudi pri nas. V začetku 20. stoletja so pri porodu imele pomembno vlogo babice. Te so pomagale ženskam, ki so takrat večinoma rojevale doma. Babica je poskrbela za kopanje otroka s svežo vodo in blagoslovljenimi zelišči, da bi ga zaščitila pred zlimi silami. V preteklosti so ljudje verjeli v moč naravnih elementov in so zeliščem pripisovali magične lastnosti. Uporaba blagoslovljene vode je prav tako kazala na versko prepričanje in iskanje zaščite pri višjih silah. Dojenčka so oblekli v belo obleko in mu na glavo dali slamnik, simbol nedolžnosti.
Bela barva je v mnogih kulturah simbol nedolžnosti in čistosti, kar je še posebej pomembno ob rojstvu otroka. Slamnik je bil v preteklosti pogosto viden kot simbol kmečkega življenja in preprostosti. V tem kontekstu bi lahko slamnik na glavi dojenčka predstavljal njegovo nedolžnost in čistost, neobremenjenost z materialnimi dobrinami in skrbmi sveta.
Rojstvo še danes spremljajo slavja; tudi včasih so ob tem dogodku v hišo prinesli kruh in vino, ki sta bila simbol obilja in dobrega počutja.
Pomemben običaj je bilo tudi kresovanje. Na dvorišču so prižgali kres, katerega ogenj naj bi odganjal zle duhove in prinašal srečo otroku. Sosedje so se zbrali ob kresu in novorojenčku zaželeli vse dobro. Ogenj so dojemali kot element očiščevanja in zaščite, hkrati pa je simboliziral tudi svetlobo in novo upanje.
Cela vas za srečo neveste
Veselje in priprave je družini prinesla tudi poroka. Če so danes poročni organizatorji običajna praksa, je včasih slovesnost organizirala praktično cela skupnost.
V središču pozornosti je bila seveda nevesta. Njena obleka je bila skrbno izbrana in okrašena s cvetjem, trakovi in perjem. Bela ali svetla barva je simbolizirala čistost in nedolžnost, ki jo je nevesta prinesla v zakon. Fantje so se medtem zabavali s “fantazijo”, igro, v kateri so kradli dekletu predmete in jih nato morali odkupiti. To je bila humorna preizkušnja, ki je simbolizirala prehod iz dekliškega v žensko življenje.
Poročna slavja v Novem mestu so bila bogata s simbolnimi dejanji in starimi običaji. “Povitica”, slastna sladica, je bila razrezana na toliko kosov, kolikor je bilo svatov, in razdeljena mednje. Vsak kos je prinesel srečo in blaginjo prejemniku. Nevesta je nosila “krancelj”, okras iz cvetja in zelenja, ki je simboliziral nedolžnost. Po poroki ga je shranila kot dragocen spomin na ta poseben dan.
Zabavna tradicija je bilo tudi “metanje čevlja”. Nevesta je po koncu plesa vrgla svoj čevelj čez glavo. Dekle, ki ga je ujelo, naj bi se naslednje poročilo. Ta običaj je vedno znova vzbudil veliko radovednosti in pričakovanja med svati.
Pogrebi danes manj versko obarvani
Neizbežen del življenja je smrt, ki v večini kultur prinaša stres za družino in skupnost. Običaji ob smrti so bili namenjeni spoštovanju umrlega in olajšanju prehoda v onstranstvo.
Ob smrti domačina so v hiši prižgali svečo in ugasnili ogenj v kaminu. To je simboliziralo konec zemeljskega bivanja in prehod v neznano. Zvonjenje cerkvenega zvona je s svojimi žalostnimi udarci naznanilo smrt v mestu. Število udarcev je bilo odvisno od spola in družbenega statusa umrlega. Pokojnika so skrbno umili in oblekli v sveža oblačila, običajno v temno obleko. V krsto so mu položili križ, svečo in slike svetnikov. Do pogreba so svojci bdeli ob krsti, molili, peli žalostinke in se spominjali pokojnika.
Pogreb je potekal s svečano mašo v cerkvi, nato pa so pokojnika pokopali na pokopališču. V znak spoštovanja so ogledala v hiši umrlega pokrili s črnim blagom, da bi preprečili, da bi se duh ujel v njih. V času žalovanja so se ljudje izogibali hrupnemu veselju in plesu. Oblekli so se v črna oblačila in se držali umirjenega vedenja. Sosedje in prijatelji so žalujoči družini prinesli hrano in pijačo ter jim nudili pomoč pri opravilih.
Danes so pogrebi v Novem mestu pogosto bolj posvetni in manj versko obarvani. Vendar pa se nekateri elementi starih običajev še vedno ohranjajo, kot so prižiganje sveče, bdenje ob pokojniku in pogrebna slovesnost. Smrtni običaji v Novem mestu so odražali globoko spoštovanje do umrlih in močno vero v onstranstvo. Čeprav se nekateri od teh običajev danes ne izvajajo več, so še vedno del kulturne dediščine mesta in nam ponujajo dragocen vpogled v življenje in smrt v preteklosti.
