Okus, videz in tekstura francoske bagete so mednarodni simboli Francije. Danes je ikonična oblika bagete prepoznavna po vsem svetu. Dnevno jih pojedo na milijone, samo v Franciji jih letno prodajo okoli 10 milijard, kar je pol bagete na prebivalca vsak dan.
Obstaja več teorij o poreklu francoske bagete. Po eni je Napoleon Bonaparte odredil, da se kruh peče v dolgih tankih palčkah, da bi ga lahko njegovi vojaki spravili v žepe svojih uniform.
Drugi mit pravi, da so ob začetku gradnje pariškega metroja leta 1898 delavce pripeljali iz vse Francije, ker je prišlo do nasilnih prepirov med različnimi skupinami moških, pa so peke prosili, naj ustvarijo kruh, ki bi ga lahko delavci trgali, namesto da bi za rezanje uporabili ostre nože.
Spet tretja pravi, da je bil galski kruh celo vzrok za francosko revolucijo, saj je bil kruh glavni steber francoske prehrane. Sestradani kmetje so se ob pogledu na plemstvo, ki je jedlo hrustljave bele štručke, uprli.
Po padcu Bastilje je francoska vlada leta 1793 odredila, da morata bogastvo in revščina izginiti iz enakopravne države. Nič več pšeničnega kruha za bogate in kruha iz otrobov za revne. Vsi peki so morali peči le eno vrsto kruha, bagete.
V naslednjih desetletjih, ko je pšenica postala cenejša, so bile bagete vse bolj pogosto na francoskih mizah. Leta 1920 je zakon odredil, da mora imeti bageta najmanjšo težo 80 g, v dolžino ne sme meriti več kot 40 cm.
Nihče ne ve, kdo je izumil bageto, a dejstvo je, da je človek, ki je izumil rogljiček, na Dunaju rojeni pek August Zang, močno olajšal nastanek francoske ikone z vgradnjo prve parne pečice v Franciji.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je zakon prepovedal delo pekom pred četrto uro zjutraj. Ker je bilo dolgo tanko bageto mogoče pripraviti in speči hitreje kot večje štruce, je bil to edini kruh, ki so ga peki lahko pravočasno pripravili za zajtrk.
STA.
