Estetska kirurgija je panoga medicine, ki deli družbo. Na tiste, ki so za popravke odprti in na tiste, ki zagovarjajo popolnoma naraven videz. A ta veja kirurgije je v zadnjih desetletjih čedalje bolj popularna in pomembno vpliva na družbo, zunanjo podobo posameznika in njegovo psihološko počutje.
K estetski kirurgiji se zatekajo posamezniki, ki si želijo popraviti »nepravilnosti«. Tiste, ki so posledice genetike, nesreč ali staranja. Uspešen estetski poseg izboljša kakovost življenja, a kritiki estetske kirurgije še vedno opozarjajo na nevarnosti, na pretiravanje in na izkrivljanje anatomije posameznika. Zato je ključnega pomena, komu zaupamo estetski poseg. Za nas sta si čas vzela dva, izjemo uspešna estetska kirurga. Dr. Siniša Glumičić, ki že od leta 1994 skrbi za izboljšano podobo in samopodobo posameznikov. Njegovo kliniko v Zagrebu so obiskale številne zvezde hrvaške in tudi naše estrade ter tudi politiki. Dr. Katarina Živec, dr. med., specialistka estetske, plastične in rekonstruktivne kirurgije pa nam je na vprašanja odgovarjala v imenu Klinike Božikov. V nekaj letih so postali osrednja ustanova za estetske posege in lepotne tretmaje v Sloveniji. Pohvalijo se lahko s podatkom, da so klinika z najvišjim odstotkom zadovoljnih pacientov in pacientk v Sloveniji.
Estetska kirurgija je ena najbolj donosnih panog, praktično vsako sezono dobi nove razsežnosti. Katere so najpogostejše zahteve pacientov? Kako se te zahteve s časom spreminjajo?
Siniša Glumičić: Pacienti načeloma prihajajo z jasnimi in zelo dodelanimi zahtevami. Želijo manjši nos, večje prsi ali morda korekcijo vek, želijo manj maščobnega tkiva. Običajno imajo v glavi zelo dodelan videz, kako naj bi po posegu bili videti. Nato tekom konzultacij definiramo, kako realna so njihova pričakovanja in zahteve. In ali s pomočjo estetske kirurgije to željo sploh lahko uresničimo.
Večina ljudi dober videz povezuje z dobrim počutjem. Pa ni vedno tako. Lep videz še ne prinese sreče. Kako se soočate s tem psihološkimi delom, ki spremlja vaše delo?
Siniša Glumičić: Pacienta, ki psihološko ni stabilen, ni dobro operirati. Odgovornost kirurga je, da med pripravo na operacijo oceni, kako psihološko stabilen je pacient in ali je zmožen prenašati posledice operacije in okrevanje po operaciji. Jaz osebno in moja ekipa se trudimo, da med konzultacijami realno predstavimo celoten proces, od samega posega do okrevanja. Z namenom, da bi bil t i. dejavnik presenečenja čim manjši. Največkrat k nam prihajajo novi pacienti na priporočilo naših nekdanjih pacientov in ravno ti naši nekdanji pacienti jih že dodobra podučijo o našem načinu dela. Iz prve roke jim povedo, kako pri nas celoten postopek poteka in je zato proces lažji.
Če se vrnemo k vprašanju. Na pregledu definiramo, kateri pacienti so psihološko dobro pripravljeni na operacijo. Redko pa paciente napotimo k psihologu.
Kako se soočate s pričakovanji pacientov, so ta pričakovanja realna? Kako jih kot izkušena kirurga usmerjata?
Katarina Živec: Na Kliniki Božikov, kjer delam, je pristop do vsakega pacienta individualen in zelo oseben, saj nam pacienti zaupajo svoje težave in želje, ki jih poznajo le njihovi najbližji. Ključno je, da se vzpostavi zaupanje med pacientom in zdravnikom, saj zdravnik pacienta spremlja od odločitve za poseg do konca procesa okrevanja. Včasih ti pridejo na posvet že s točno določeno željo in že kar sami predlagajo poseg, saj so o možnostih, ki so na voljo, že sami veliko prebrali. Včasih pa pacientke tudi vprašajo, kaj lahko storimo, da bi bile videti bolj mladostno in bolj sveže. To navadno velja za posege na obrazu. V obeh primerih podamo strokovno mnenje glede možnosti posegov in pričakovanih rezultatov. Sama – in tudi vsi ostali zdravniki na naši kliniki – zagovarjam skladnost ter naraven videz – telesa in obraza. Pacienti navadno naši presoji tudi zaupajo in verjamejo. Če to ni mogoče, je bolje, da pacientka izbere drugega plastičnega kirurga. To ni vedno slabo, saj je konec koncev videz pacientk po posegu tudi odraz našega dela.
Siniša Glumičić: V prvi vrsti je nujno, da razumejo, da ne obstaja idealen in popoln videz. Obstajajo določene norme lepega in skladnega, ki so prijetne na pogled. Vsak od nas je unikaten in kirurg mora pacientovo željo prilagoditi anatomiji dotičnega pacienta. Kreirati nekaj lepega in skladnega na enem obrazu ne pomeni nujno, da bo to pristajalo drugemu posamezniku. Vsaka operacija je izziv in nekaj posebnega, nekaj individualnega. Od kirurga zahteva velik čut za estetiko. Kar se tiče usmerjanja pacienta … Vedno jim pojasnimo, da obstajajo določene naravne zakonitosti, ki jih ne smemo zanemariti, kar se tiče same anatomije tkiva in končnega celotnega videza. Pretiravanje ni dobro iz estetskega vidika, še manj pa iz vidika zdravja.
Kaj pa vaši etični zadržki? Kako se prepričate, da pacienti sprejemajo odločitve na podlagi lastnih želja in ne na podlagi zunanjih pritiskov?
Siniša Glumičić: Želje ali fantazije, ki odstopajo od razumnih pričakovanj ne izvajamo oziroma ne operiramo. Sicer nimamo nekih zadržkov, točno vemo, kaj je smiselno in kaj ni. Na ta način zaščitimo sebe in predvsem paciente, ki velikokrat nasedejo določenim trendom.
Katarina Živec: Zdravnik verjame pacientu. Verjame, kar mu pove, kaj ga moti in kaj si želi. Tako nikoli ne ocenjujem, zakaj si pacient posega želi, saj menim, da to ni moja naloga. Vsak posameznik je sam odgovoren za svoja dejanja.
Kakšen vpliv na estetsko kirurgijo imajo družbene spremembe? Ali v estetski kirurgiji lahko govorimo o trendih?
Siniša Glumičić: Zagotovo se pozna določen vpliv, če začnemo pri medijih, nadaljujemo pri vplivnežih. Vse to do neke mere vpliva na odločitve in želje mladih, ki razmišljajo o določenem posegu na telesu oziroma korekciji. Kar se tiče trendov v kirurgiji opažamo, da določeno obdobje prednjačijo posegi na obrazih, spet drugo obdobje pa opravimo več posegov na samem telesu. Tudi pri nas se odražajo trendi, ki jih narekuje tujina.
Mediji so od nekdaj narekovali trende, danes pa je njihova moč na vrhuncu. Družbena omrežja spontano oblikujejo kaj je »in«. To premami določeno število ljudi, ki si ta trend želijo na sebi. V nekaterih primerih je ta odločitev smiselna, spet v drugih ni. In v tem primeru je potrebno veliko energije strokovnega tima, da posameznika prepriča nasprotno. Da morda določen poseg ni pametna odločitev, da bo korekcijo obžaloval ali obžalovala.
Na žalost se ne moremo v popolnosti izogniti tem vplivom na estetiko, vsaka ustanova mora najti svoj način, kako se s tem soočiti.
Katarina Živec: Percepcija lepote se spreminja skozi čas in tudi v današnjem času je različna glede na družbeno okolje in del sveta. V zahodnem svetu je mladosten, urejen, naraven in posledično lep videz, pomemben. V različnih predelih sveta veljajo različni lepotni ideali, kar je tudi povezano z načinom življenja, kulturo, vero … Seveda prihaja do estetskih anomalij (trendov), kot so prevelike prsi, zadnjice, ustnice …, ki se v nekaterih delih sveta bolj uveljavijo kot v drugih. Na splošno pa velja, da estetski posegi niso nikjer na svetu več tabu, saj so v porastu. Tudi Slovenke ne zaostajajo. So pa veliko bolj pazljive pri odločitvi za vrsto posega, kot tudi pri izbiri kirurga in tako je tudi prav. Z estetskim posegom lahko izboljšamo počutje, samopodobo in samozavest in to lahko vodi v večje zadovoljstvo in uspešnost v življenju. To se lahko izraža tako na osebnem kot službenem področju. V primeru, da to z estetskim posegom dosežemo, je bila odločitev za estetski poseg pravilna.
Zagotovo je na področje estetske kirurgije in dojemanje lepote močno vplival Instagram. Kašen je vaš pogled na to, da si veliko mladih deklet želi izgledati, kakor manekenka iz družbene platforme? Ta dekleta so načeloma tudi videti zelo podobno …
Siniša Glumičić: Res je. Veliko pacientov ali pacientk na prve preglede pride s fotografijo Instagram zvezde ali vplivneža. Osebno nimam nič proti temu. Velikokrat mi ta fotografija da vedeti, kakšna estetika je pacientu všeč. Če so fotografije realne in v nekem okviru lepega, če gredo v smeri, v katero bi korekcija morala iti – potem nam delo olajšajo. Po drugi strani … Če pridejo s podobo, ki ni v skladu s pacientovo anatomijo, debelino kože, ter je v popolnem nasprotju z njimi – potem jim moramo pojasniti, da je njihovo željo nemogoče uresničiti, ter da je bolje estetski poseg opustiti.
Katarina Živec: Ženske se v različnih starostnih obdobjih vidijo zelo različno. Mlade ženske tako gledajo na svojo podobo povsem drugače kot starejše. Če je pri mladih na splošno pomembnejši zunanji videz in predvsem to, kako jih zaznajo drugi, si starejše ženske želijo notranje zadovoljstvo, biti zadovoljne same s seboj, medtem ko jim je mnenje drugih drugotnega pomena. Mlade ženske želijo izstopati z vitko postavo, želijo si lepih prsi, lepe zadnjice, starejše pa si želijo videza, ki je v skladu z njihovim počutjem. Mlajše ženske so prav zaradi tega bolj kritične do sebe še posebej, če se zgledujejo po retuširanih in popravljenih lepotnih idealih, ki so danes stalnica na družabnih omrežjih.
Vsak pa se, ne glede na starost, želi dobro počutiti v svoji koži. Nič ni narobe, če želimo biti videti mlajše oziroma takšne, kot se počutimo. Uro staranja lahko zavrtimo za nekaj let nazaj in kirurško popravimo tisto, česar kljub trudu in z zdravim načinom življenja ne moremo doseči.
Estetski poseg ni enostaven, je operacija, ki ima posledice. Kako važen je proces svetovanja in na kakšen način paciente soočite z morebitnimi zapleti in omejitvami?
Siniša Glumičić: Proces konzultacije pred posegom je ključnega pomena. Na tem pregledu pacienta ali pacientko soočimo z vsem dobrim in tudi z vsem negativnim, kar ga čaka med procesom. Ta del je treba vzeti zelo resno.
Pacienti morajo pred operacijo prebrati in podpisati izjavo, s katero potrjujejo, da so seznanjeni z vsemi zapleti, ki pa so sicer redki, a vseeno možni. Ob enem vsakemu pacientu omogočamo še dodaten pregled, brez stroškov. Pomembno nam je, da so popolnoma informirani o samem posegu, okrevanju in tudi potencialnih zapletih.
Katarina Živec: Najpomembnejša je vzpostavitev zaupanja med pacientom in zdravnikom. Če je to doseženo, je pacientom precej lažje razumeti pričakovane rezultate. Pri tem je ključno, da jim na njim razumljiv način razložimo, kaj lahko s posegom dosežemo oziroma izboljšamo, kakšen je pričakovani rezultat, kakšno bo okrevanje in seveda morebitni kratkoročni in dolgoročni zapleti.
Zadovoljstvo pacienta zagotovo prinese zadovoljstvo tudi kirurgu in ekipi, kajne? Kako pa skrbite, da je zadovoljstvo dolgoročno?
Siniša Glumičić: V večini primerov so pacienti zadovoljni na dolgi rok. To je pravzaprav bistvo naše stroke in našega poklica. Poleg našega dela, pa na dolgoročen rezultat vpliva tudi sam pacient. Pomembno je, kako se obnaša po operaciji, kako upošteva naša navodila. Nezanemarljiv vpliv na zadovoljstvo pacienta pa ima tudi njegova okolica. Idealno je, da so tudi oni tako pozitivno naravnani in zadovoljni z rezultatom, ki ga je prinesel estetski poseg.
Pomemben cilj estetske kirurgije je, da poveča samozavest posameznikov. Večina naših pacientov na letnih kontrolnih pregledih potrdi, da jim je estetski poseg spremenil življenje na boljše. Veliko jih potrdi, da šele po posegu dihajo s polnimi pljuči. Najdejo partnerja ali partnerko, enostavno se jim je kakovost življenja dvignila. Pa če si priznamo, ali ne, ko smo videti dobro, se tako tudi počutimo. Lažje funkcioniramo, bolj smo produktivni in enostavno srečnejši.
Estetska kirurgija ni več takšen tabu. Znani so tudi primeri, ko so starši dekletom podarili operacijo prsi ob polnoletnosti. Opažate, da so pacientke oziroma pacienti vse mlajši?
Siniša Glumičić: Stroka ima svoja pravila, in to je, da se določeni posegi izvajajo v določenem življenjskem obdobju. Korekcija nosu – ki je moj najštevilčnejši poseg – se lahko opravi že pri 16. letih. S podpisanim soglasjem staršev. Korekcija štrlečih ušes se lahko opravi že pri 7. letu starosti. Ostali posegi se lahko izvedejo šele, ko je pacient polnoleten. Ja, res je, da se za estetske posege odločajo vse mlajši posamezniki. So pa polnoletni, zato imajo do posega pravico. Je pa tako … Korekcija vek, gubic, takšni posegi pred 40. letom starosti nimajo smisla. Zato je z nekaterimi posegi smiselno počakati.
Katarina Živec: Na Kliniki Božikov mladoletne paciente obravnavamo le izjemoma. Na primer, če gre za primere kakšnih hudih deformacij, ki lahko zelo negativno vplivajo na samopodobo tega mladostnika in njegov položaj med vrstniki. V teh primerih govorimo o korekcijah in ne o estetskih posegih. Poseg si mora v prvi vrsti želeti otrok/mladostnik, pri čemer pa se mora nato z njim strinjati še starš oz. skrbnik. Občasno se soočimo tudi s primeri, ko si korekcijski poseg bolj želijo starši, otroka pa določena specifika sploh ne moti. Takšne primere zavrnemo.
Katere so najpogostejše želje mlajših pacientov?
Siniša Glumičić: Na naši kliniki je najpogostejši poseg korekcija nosu. Ne glede na starost pacientov. Pri 16. letih posameznik že lahko izrazi, kako ga nos moti in kako izstopa na obrazu. V 90 odstotkih mladi pacienti realno ocenijo, da njihov nos »odstopa«. V 10 odstotkih pa gre za nerealne želje, ki jih navdihujejo družbena omrežja. V takšnih primerih je treba posameznika ali posameznico spustiti na realna tla in poseg opustiti, ali vsaj ustvariti realna pričakovanja in se srečati na pol poti. V primerih nekakšnih nerealnih zahtev – recimo mačjih oči – se odgovoren kirurg s tem niti ne bo ukvarjal.
Katarina Živec: Mislim, da imajo pri odločitvah mladih za estetski poseg velik vpliv družbena omrežja. Žal se temu ni mogoče izogniti. Zato se mi zdi vzgoja in odnosi z bližnjimi, ključnega pomena. Šele nato pride na vrsto mnenje kirurga, ki na posvetu pove svoje strokovno mnenje in natančno predstavi morebitne posledice estetskega posega v tako zgodnjem obdobju.
Ali med pogovorom kdaj razmišljate, kaj bi spremenili na sogovorniku? Ste komu morda predlagali korekcijo?
Siniša Glumičić: Več kot pol življenja delam v estetski kirurgiji – in seveda se tej poklicni deformaciji ne morem izogniti. Ne moreš se izogniti misli, kaj bi kot kirurg lahko naredil, da bi sogovornik bil videti še boljše. V določenih primerih poseg namreč res lahko spremeni človeško življenje in to korenito. V mladih letih sem celo predlagal operacijo, predvsem osebam, ki bi jim poseg resno spremenil življenje. No, danes tega ne počnem več. Zdaj ljudje, ki me poznajo, sami pristopijo do mene in me vprašajo za mnenje. Odgovorim in predlagam najboljšo opcijo.
Katarina Živec: Če me sogovornik vpraša, ali se da težava, ki ga moti in obremenjuje, izboljšati, mu seveda odgovorim. Nikakor pa sama kar ne svetujem, če ima sogovornik nepravilnost, ki ga ne moti. Včasih tudi tako razmišljam, da, a žal je to “poklicna deformacija”, pri čemer pa seveda mnenje zadržim zase, če me tega sogovornik ne vpraša.
ml.
