V zadnjem času se v medijih veliko govori o travmah, letos se je zgodilo veliko streljanja po Evropi, v Sloveniji nas je zadela največja naravna katastrofa z neurji in posledično poplavami. Vse to pa niso edine zadeve, ki na človeka lahko vplivajo travmatično, o tem smo se pogovarjali z Nastjo Vidmar, ki se z raziskovanjem področja travm ukvarja že približno deset let, v zadnjem času pa se posveča študiju biologije travme. Nastja Vidmar je sicer magistrica analitske politologije, v času svojega študija je raziskovala vlogo človeka v družbi in naravi, kar zajema področja kot so umetnost, aktivizem, ekologija, znanost, ideologija in psihoanaliza, njen fokus pa zajema tako notranji kot tudi zunanji svet človeka. »Človek je namreč neločljivo povezan z družbenim in naravnim svetom in ga je potrebno tudi pri zdravljenju osebnih travm obravnavati v tem širšem kontekstu«, poudarja Vidmarjeva, ki se danes uveljavlja predvsem kot pesnica, pisateljica, esejistka in kolumnistka, ki redno objavlja članke na portalu Homopolitikus ter 24ur.com.
Kaj je torej biologija travme in kako travmo prepoznamo?
Travma izhaja iz grške besede, ki označuje rano ali poškodbo. Pri travmah moramo razlikovati med travmatičnimi dogodki in travmo, kajti travma ni dogodek, ampak je tisto, kar se zgodi znotraj posameznika ob določenem dogodku ali v določeni situaciji. Ali če smo še bolj natančni, travma je vse tisto, kar je v katerikoli situaciji za človekov sistem »preveč«. Tukaj lahko omenimo očitne travmatične dogodke kot so vojne, genocidi, naravne katastrofe, psihične ali fizične zlorabe, smrt bližnjih, lahko pa govorimo tudi o manj vidnih dogodkih, ki že v prvih mesecih otrokovega življenja vplivajo na razvoj otrokovega živčnega sistema in na kasnejšo zmožnost za spopadanje z življenjskimi situacijami. Vidmarjeva poudarja, da se moramo zavedati, da novorojenček prevzame mamin živčni sistem in svoj sistem regulira izključno z njeno pomočjo, saj sam tega (še) ne zmore. Če je mama depresivna, odsotna, v bolečini, preobremenjena s službo, ji primanjkuje določenih pomembnih snovi v telesu ali pa ima težave v partnerskem odnosu, bo ta dinamika postala otrokova podlaga za njegovo biologijo, prav tako pa tudi za vse nadaljnje odnose, tudi partnerske. Pozorni moramo biti tudi na to v kakšnem stanju je bila mati, ko je bila noseča, ali je bil otrok zaželen ali ne, ali je bila popkovina prerezana takoj ob rojstvu, ali je bil otrok ob rojstvu ločen od mame itd. Še preden se lotimo travme, moramo pogledati kaj se je dogajalo s posameznikom ob rojstvu in v njegovih prvih mesecih življenja in kako se je otrok na to odzival. Ti odzivi največkrat postanejo posameznikova biologija, ki je posledica bolj ali manj nevidnih ran, ki vplivajo na njegovo kasnejše fizično in psihično zdravje, še poudarja Nastja.
Travma skozi dimenzijo telesa
Nastjin glavni fokus je spoznavanje travme skozi dimenzijo telesa, kajti travma ni zgolj psihična rana, temveč ima močan vpliv na biologijo človeka. Sodobna znanost vse bolj dokazuje, da ima večina kroničnih bolezni jasen travmatski predznak. Sem spadajo avtoimune bolezni, odvisnosti, in tudi pojav malignih tvorb, česar je v naši družbi vse več. O tem, kako se travma manifestira na telesu, govori tudi Gabor Mate v svoji knjigi Ko telo reče ne, aktualne znanstvene raziskave celične biologije pa potrjujejo, da travma prebiva v telesu in da je za celovito zdravljenje potreben celovit pristop. Nastja poudarja, da v kolikor pri naslavljanju travm zanemarimo aspekt travme, kot je denimo telo in biologija, na dolgi rok ne moremo računati na uspeh. Nekomu lahko zelo koristi že samo pogovorna terapija in sočutno razumevanje terapevta, veliko ljudem lahko pomagajo tudi antidepresivi, ki še posebej v akutni fazi lahko rešujejo življenja, v veliko primerih pa je za uspešno naslavljanje travme potreben drugačen pristop in precej več kot zgolj pogovor ali zdravila. Eden izmed pristopov je tudi delo s telesom in z biologijo posameznika, kajti nezdravljena travma v telesu največkrat povzroča vnetne procese, ki jih je potrebno ustrezno nasloviti in preprečiti. Kako se stvari manifestirajo na telesu, je odvisno od posameznika, prav tako pa je potrebno obravnavati posledice travm glede na vsakega posameznika posebej, nam je zaupala Nastja.
Ker travma ni nek zunanji dogodek, ki se nam zgodi, ampak je odziv našega telesa na tisto, kar se nam zgodi, poznamo rešitve in orodja za zdravljenje in izboljšanje stanja. Dobra novica je, da če bi travma bila dogodek, ne bi mogli glede tega ničesar narediti, kajti dogodkov, ki se nam zgodijo, ne moremo preprečiti. Ker pa je travma nekaj kar se zgodi znotraj nas, v naših telesih, to lahko tudi popravimo in pozdravimo. Zavedati se moramo le, da je to »popravljanje« proces in da pri zdravljenju travm ne obstajajo hitre rešitve.
Kaj lahko naredimo?
Ena izmed največjih težav sodobnega sveta je ločitev telesa in uma. Ta ločitev ni zgolj gonilo večine bolezni, ampak je tudi gonilo sistema kapitalizma, ki služi na račun ljudi, ki so odtujeni od sebe in od svojih teles. Zato Nastja poudarja, da ta pristop ni psihoterapevtski in se ne ukvarja z eksplicitnim spominom, ampak s telesom in zgodbami, ki jih govori telo. Kajti zgodbe, ki jih govori razum in zgodbe, ki jih govori telo, so največkrat zelo različne. Če upoštevamo črevesno-možgansko os in dvosmerno komunikacijo med osrednjim živčnim sistemom in enteričnim živčnim sistemom, ki povezuje čustvene in kognitivne možganske centre s perifernimi črevesnimi funkcijami, vidimo, da le 10% informacij poteka od možganov proti telesu, kar 90% informacij pa poteka iz telesa v možgane. To je tudi znanstveni dokaz, da lahko z varno regulacijo živčnega sistema vplivamo na ravnovesje v možganih in na splošno dobro počutje, s pozitivnim mišljenjem in prepričanjem pa ne moremo vplivati na stanje v telesu. Ker zdaj vse to vemo, se moramo naučiti jezika lastnega telesa, se ponovno povezati z njim in prepoznati sporočila, ki nam jih pošilja, kajti če teh sporočil ne slišimo ali pa jih ignoriramo, nam slej ko prej pošlje bolezen, za njo pa se vedno skriva sporočilo.
D.B.
