Mestnik
Društva Featured Narava & zdravje Psihologija Starševstvo & otroci

15. oktober: Mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu

Vsako leto se 150 družin sooči z najhujšo nočno moro. Letno se namreč rodi toliko mrtvorojenih otrok oziroma umrejo otroci, ki niso dočakali prvega rojstnega dne. V času pandemije covida-19 je bilo mrtvorojenih otrok največ v zadnjih desetih letih. Izguba boli, pa naj bo to v prvih tednih nosečnosti ali izguba novorojenčka, ki ga je mama že držala v naročju. Kako pristopiti k družini, ki žaluje? Kaj reči in česa se je bolje vzdržati? Odgovore smo poiskali v društvu Solzice, ki pomaga staršem ob smrti otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Predsednica društva Petra Paver se je tudi sama soočila s smrtjo hčerke Brine. Deklica je umrla šesti dan po rojstvu, med operacijo srca.

O tej temi je težko že samo pisati, nepredstavljivo je to izgubo doživeti. Prvih nekaj tednov je družina, ki je izgubila otoka, še posebej mama, v šoku. Ta šok in adrenalin jo pravzaprav držita pri življenju. V tem obdobju prihaja ogromno sporočil podpore, objemov, lepih besed. A to je hkrati tudi čas, ko se znotraj žalujočih odvija najhujša bitka. V tem času se besed, objemov in pomoči niti ne zavedajo dobro.

Kako pristopiti k žalujoči mami?

»Obremenjujemo se s tem, kaj povedati? Kaj narediti in kako se obnašati? Za žalujočega starša je najbolje, da se mu pove, da smo tukaj za njega. Da mu priznamo, da ne vemo, kaj doživlja. Da mu ne govorimo, da ga razumemo, ker ga ne. Da pa mu stojimo ob strani,« pove predsednica društva Solzice. Žalujoče starše lahko veliko sprašujemo, ker večini pogovor pomaga. »Radi govorimo o svoji izkušnji in moramo to velikokrat povedati. Seveda je odvisno od dneva. Žalovanje je vrtiljak, gor in dol. Pride dan, ko smo dobro in dan, ko nam gre na živce, če nas kdo sprašuje. Odnos z žalujočim je naporen, saj nikoli ne veš, kaj te na drugi strani čaka,« odkrito pove Petra Paver.

»Mame, ki ji je umrl otrok, ne moreš potolažiti. Starši potrebujejo zgolj pozornost. Predvsem takrat, ko gre življenje že naprej,« opomni Petra. Po približno dveh mesecih že pride do razkoraka med žalujočimi in nežalujočimi. Za njih življenje teče dalje, za družino se pekel šele dobro začne. »Takrat pa ljudje znajo biti že pametni, v smislu, da je nekaj časa že minilo, da se morajo pobrati. Da morajo biti močni, da se ne smejo zapirati vase…«.

Kot smo že omenili, prve tedne žalujoči živijo pod vplivom adrenalina. »Recimo v primerih umetne prekinitve nosečnosti, ko mama ve, da bo morala poroditi mrtvega otroka, takrat so zelo pripravljene na sodelovanje. V društvu jim svetujemo, da pripravijo oblačilo, kakšno igračko, naredijo odtis stopal. V večini primerov to vse pripravijo. Jaz pravim, da hvala bogu za šok,« prvi del žalovanja, pojasni Paverjeva. V ta čas ne spada beseda »bodi močna«. Moč je tudi v priznanju nemoči. Moč je tudi v tem, da se človek enostavno sesuje in si to prizna.

Polne prsi ob prazni zibelki

Do mame, ki je rodila mrtvega otroka moramo biti še posebej pozorni in razumevajoči. Že normalen porod s seboj prinese vrtiljak čustev, ženska je polna hormonov, krči se maternica, prihaja do navalov mleka. Nepopisna teža pa je, če so prsi polne mleka ob prazni zibelki.

Kako je z žalovanjem očetov, vprašam sogovornico. »Njihovo žalovanje je drugačno. Že v osnovi so tisti, ki naj bi bili stebri. Že pri živemu in zdravemu otroku traja nekaj tednov, mesecev, da se oče navadi na otroka. Če pa gre za smrt pred porodom, preden oče otroka prime v roke, mama žaluje za osebo, ki je šla iz nje, oče nima nič. Ima samo partnerko, ki jo vidi žalostno. Ob tem se v njemu zbudi strah, kaj bo. On zgubi varnost, sprašuje se, ali bo njegova partnerka sploh še kdaj taka, kot je bila.«

Za mrtvorojenost se smatra plod, ki je starejši od 22 tednov nosečnosti ali težji od 500 gramov. Če je plod mlajši ali lažji, se smatra, da gre za splav. Teh pa je nekaj več, od 5 do 10 na leto, pojasni Damjana Koželj, specialistka ginekologije in porodništva v novomeški porodnišnici.

V primerih umetne prekinitve nosečnosti porodnica potrebuje vso možno oporo. Zato v novomeški porodnišnici dovolijo prisotnost partnerja tako na oddelku kot v porodni sobi.

»Že pred porodom se pogovorimo, ali želita otroka po rojstvu videti, ga objeti in držati v naročju, potem, ko ga seveda zavijemo v odejico. Vsem mrtvorojenim otrokom naredimo tudi odtise stopal in/ali dlani. Če želijo, lahko otroka tudi slikajo. Vedeti morate, da je rojevanje mrtvega otroka za mamico izjemno težka situacija. Zelo boleča. Hudo je, ne glede na to, kdaj v nosečnosti pride do smrti ploda v maternici. Seveda pa je najhuje, ko se to zgodi proti koncu nosečnosti, saj je doma vse pripravljeno za prihod otroka. Marsikatera mamica najprej pravi, da otroka ne želi videti, vendar si potem vedno premisli. Tudi mi zelo spodbujamo, da otroka pogleda in se od njega poslovi, saj je to zelo pomembno za kasnejše žalovanje. Tudi, če se odločijo, da odtisov stopalc ne bodo vzeli domov, jih shranimo in jim povemo, da jih lahko dobijo kadarkoli kasneje, če si to želijo. Odločiti se morajo tudi, kakšno obliko pogreba za otroka si želijo, saj je od tega odvisno, ali bodo pogreb organizirali sami ali bo otrokov pepel raztresen v parku zvončkov. Tako da se morajo ob vsej žalosti odločiti še o tem.«

Vzdušje na oddelku se spremeni, vse postane tiho

Takšen porod je zahteven tudi za osebje, doda Koželjeva. »Vzdušje na oddelku se spremeni, postane bolj tiho. Pomembno pa je, da se o tem pogovarjamo. Da izrečemo sožalje. Da smo sočutni. Da omogočimo bivanje ob porodnici tudi partnerju ali pa komu drugemu od svojcev.«

Porodnica gre domov že dan po porodu. V porodnišnici jo seznanijo s pomočjo, ki jo lahko dobi, tudi z društvom Solzice. Z napotnico se lahko naroči na psihološko pomoč v porodnišnici Ljubljana. »Za pomoč se ponavadi odločijo šele kasneje. Po najboljših močeh se trudimo, da jim te dneve čimbolj olajšamo,« zaključi Damjana Koželj in doda, da se največ doseže s človeško toplino in sočutjem.

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih