fbpx
Mestnik
Anita Ogulin, Foto: Osebni arhiv.
Aktualno Dogodki Intervju Novice

Anita Ogulin: Žena, Mati, Babica, najdlje pa Prostovoljka – vse to z veliko začetnico

»Kot novinarka sem lahko le opozarjala na revščino, kot humanitarka pa lahko poskrbim,
da ljudje v stiski pomoč tudi dobijo.«

Anita Ogulin, nekdanja novinarka časopisa Glas kolektiva gradbenega podjetja SCT in zunanja sodelavka radia Glas Ljubljane, pa tudi avtorica mnogih zanimivih prispevkov in vesti drugih časopisov in revij, je to poslanstvo opravljala dolgih 15 let. Po hudi prometni nesreči se je invalidsko upokojila, nato pa je – ko je bila vsaj za silo zdrava – vso svojo energijo usmerila k otrokom in družinam v takšnih in drugačnih stiskah.

»Težko je govoriti o sebi sami. Če pa že bi, sem žena, mati, babica. Sem prostovoljka – odkar pomnim in sem preprosto oseba, ki ji je močno mar za družbena dogajanja, za naravo… in, ki ves svoj prosti čas usmerja – da ne rečem, že ves čas usmerja – v prizadevanja za enake možnosti otrok, mladih in družin. In sem ponosna predsednica ZPM Ljubljana Moste Polje, organizacije, ki združuje plemenite odgovorne, srčne ljudi, pa naj si gre za strokovne delavce, prostovoljce, donatorje, medije, skratka vse, ki tej družbi poklanjajo del sebe, da bi zaživela pravično in omogočala dostojno potovanje skozi življenje prav vsem majhnim in velikim prebivalcem naše dežele.«

Za začetek imam za vas povsem temeljno, a pogosto spregledano vprašanje. Kako ste? Kako se počutite?

Odločila sem se, da se bom počutila dobro. Kajti, če želim sodelovati v reševanju zgodb, ki jih je resnično veliko in preveč, potem si preprosto ne morem privoščiti slabega počutja. Saj pravijo, da je vse v glavi. Ne glede na okoliščine, dogodke ali pripetljaje. Seveda pride tudi kak slab trenutek. Takrat pa si v misli prikličem dobre zgodbe, ogroooomno jih je, ki mi pomagajo odstirati slaba občutja.

Skoraj leto in pol epidemije je za nami. Bi lahko rekli, da je letošnje leto za vas še bolj naporno od prejšnjih?

»Zame je bilo to obdobje naporno tudi zato, ker skoraj leto dni nisem mogla objeti svoje hčere, vnukov in zeta, ker živijo v tujini.«

Delujemo na področju, na katerem nikoli ni lahko, še manj enostavno ali enoznačno. Toda pandemija je pred nas postavila precejšen izziv, saj smo – ne glede na vse ukrepe za preprečevanje širjenja korona virusa – do otrok, do družin v strahovitih stiskah, morali dostopati, ne glede na to, na katerem koncu Slovenije živijo.

Seveda smo se v prvih dneh kot organizacija znašli pred izzivi dela od doma. To smo uspešno premagali in se marsikaj naučili. Nikakor pa nismo smeli opustiti terenske mobilne službe. Kajti prav na področju sociale se je izkazalo, kako neobhodno za družino in vse nas je bilo neposredno soočenje s stisko, v katero so bili pahnjeni otroci in njihovi starši zato, ker se premnogi preprosto niso zmogli soočiti s trenutnim stanjem, ko so izgubljali delo in zaslužek. Ko so morali prenehati z lastnimi dejavnostmi, podjetništvom in drugim, kar jim je predstavljalo osnovno preživetje. In če je bilo ustavljeno javno življenje, jim ni bilo omogočeno delati in poskrbeti zase in za svoje otroke, in to dobršen del leta. Pa čeprav so mnoga leta napajali državni proračun. In stiske, ki smo jih reševali, seveda jih tudi še, so dobesedno kričale po takojšnjem ukrepanju.

Katere zgodbe družin so se vas med epidemijo najbolj dotaknile? Verjetno težko, pa vendar, bi lahko izbrali eno, tisto, ki se vam prva prikrade v spomin?

Ogromno jih je, prva pa se mi prikrade v spomin obupana mamica dveh otrok, ki sta bila leto pred tem z nami na humanitarnem letovanju. Mamica si je shranila mojo telefonsko številko. Ob enih ponoči me je klicala in najprej nekaj časa jokala, potem pa kriče povedala, da stoji na balkonu in se bo vrgla v globino. Da me kliče iz čistega obupa, ki ga ne zmore več. V ozadju sem slišala jok otrok… Razlog obupa je bil v tem, da je mamica izgubila delo, s tem pa tudi zaslužek. Tri mesece ni prejela nobenega prihodka, opomini za neporavnane položnice pa so prihajali. Hkrati pa naj bi tisti dan po telefonu govorila z zdravnikom, ki ji je predpisal zdravila za lajšanje kronične bolezni. Toda ko pa prišla v lekarno, zdravil ni prejela. Niso ji zmogli upoštevati recepta za brezplačna zdravila, ker je bila odjavljena iz zdravstvenega zavarovanja. Pa tudi dodatnega ni več imela. In tega ta mamica ni vedela. Seveda pa tudi sredstev za nakup zdravil ni bilo, saj jih ni imela niti za hrano otrokoma. Neizmerno veliko življenjskih stisk smo reševali praktično dan in noč v tem obdobju.

Bi rekli, da je epidemija porinila ljudi ne samo v materialno stisko ampak tudi v duševno? Kje mislite, da se to kaže?

Brez kančka dvoma je to res. Najbolj se seveda odraža pri otrocih. Nepredstavljivo število otrok in mladostnikov potrebuje pomoč in podporo za svoje duševno stanje, ki ga izražajo v samopoškodovanju, popolnem umikanju vase, prehranskih motnjah, celo poskusih samomorov. Seveda je to odraz dolgotrajne socialne izključenosti, šole na daljavo, ki je premnogi niso zmogli iz različnih vzrokov. Pa tudi odraz hudih stisk znotraj družin, znotraj partnerskih odnosov. V premnogih primerih so ta porušena, razhodov staršev, nestrpnosti, nasilja pa je vse več.

Večino teh težkih duševnih stanj pa je seveda povzročila nezmožnost zaslužka in poravnave tekočih življenjskih stroškov. Pa tudi dejstvo, da je kar precej družin, ki sploh niso bile več vajene biti vse dni in dolgo obdobje skupaj. Poprej je bil nenehno kdo od staršev odsoten. Otroci pa so bili vključeni v številne dejavnosti,ki so jih zaposlovale skozi vse dneve. Stanje se je drastično spremenilo tako v družinah kot v družbi in zagotovo ne za vse v slabem. Ampak za tiste, ki jih mi rešujemo, je bil padec tako eksistence kot odnosov zares več kot drastičen in v premnogih primerih poguben.

Foto: Osebni arhiv.
Ene od posledic epidemije so zagotovo tudi ločitve staršev, nasilje v družini, alkoholizem… opazite ta problem tudi vi?

Že od zgodnjih začetkov pandemije smo opozarjali na stanje v družinah, ki je rušilo odnose med staršema in še dodatno obremenjevalo otroke. Izjemno smo se trudili pomagati s svetovanji, pravno in psihosocialno pomočjo, materialno oskrbo, plačili zapadlih položnic, zdravstvenih zavarovanj, učno pomočjo in nudenjem psihosocialne in terapevtske pomoči že praktično dan in noč. Kajti skoraj ni bilo ure dneva, da ne bi bili deležni krikov za pomoč tako staršev kot otrok.

Kar ne morem pozabiti mamice štirih otrok, ki nikakor ni zmogla sprejeti dejstva, da se je mož po izgubi službe prvič v življenju do nezavesti utapljal v alkoholu. Sredstev ni bilo, izposojal si jih je. In je njegovo vedenje postalo nevarno ne le zanj, pač pa tudi za celotno družino. Pa očka, ki je jokal, ker si ni mogel pomagati – ker je jokajočega otroka, ki je prosil za hrano udaril, namesto, da bi ga objel. Tudi on je izgubil delo in ostal praktično brez vsakih sredstev. Pa družine, kjer mamica ni več zmogla bremen in je za vedno odšla. Pa otrok, ki so bili ujeti v nevarne prepire med staršema, obremenjeni s strahom pred različnimi vrstami nasilja in zlorab, z ločitvami, z nezmožnostjo učenja na daljavo… Res je, veliko je problemov, ves čas pa jih rešujejo, kot sem dejala, tudi naši terapevti.

Kateri sloj družbe je v teh časih najbolj ranljiv?

Vselej so najbolj ranljivi otroci. Razumeti moramo, da so mnogi otroci prikrajšani za zdrav razvoj, za neobhodne dobrine, da se neenakost med njimi res močno povečuje. Tu je še ujetost v stiske in probleme staršev, ki jih dodatno stigmatizirajo in nalagajo probleme. Otroci pa še svojih ne znajo in ne zmorejo reševati, če nimajo opreme, izkušenj, sogovornika… Brez vsakršne varnosti krivdo za stanje v družini prevzemajo nase.

V tem letu imamo kar nekaj mladostnikov, ki niso zmogli pristopiti k opravljanju zaključnih izpitov, pa tudi ne mature, čeprav so bili v preteklosti dobri učenci in dijaki. Preprosto zaradi preveč in preobsežnih stisk, ki jih niso zmogli in ne znali reševati.

Torej bi rekli, da je epidemija najbolj negativno vplivala prav na otroke…

Vplivala je na vse hkrati. Tako na starše, kot na otroke. A, kot sem v prejšnjem odgovoru povedala, najbolj na otroke, mladostnike. Razumeti moramo, da so se v eksistenčni stiski znašle družine, ki doslej niso poznale stanja pomanjkanja. Živeli so skromno, ker so vlagali v razvoj dejavnosti, ki so jo opravljali. Ta je v trenutku zamrla, ostali pa so dolgovi, neplačani računi in dajatve. In v tem stanju se je krepila napetost, ki je tudi niso zmogli niti znali reševati. Tragične zgodbe so se dogajale in se bojim, da se bodo tudi nadaljevale.

Hkrati pa moramo vedeti, da je po drugi strani »predkoronski« delavnik starše močno zaposloval – in so družinsko dinamiko urejali na način, da se je družina šele pozno zvečer zbrala skupaj. V času izrednih razmer in popolne zapore pa so bili vsi primorani biti doma, ne glede na bivalne in druge pogoje, ki vplivajo na njihova življenja in odnose.

Zamišljajte si štiričlansko družino na tridesetih kvadratnih metrih. V velikih primerih je to še ugoden bivanjski standard. Toda v taki utesnjenosti in slabih tudi drugih pogojih življenja, otroci v šoli na daljavo niso imeli niti svojega kotička in ne miru za učenje in šolsko delo. In če je bil pred dejstvo dela od doma postavljen še starš, je bila zmeda popolna in problemov več, kot so jih zmogli reševati.

Beležimo več kot stoodstotno povečanje v primerjavi s preteklimi leti. Hkrati pa je prav povedati, da je struktura prosilcev povsem drugačna od preteklih let!

Zgodbe, ki jih vsakodnevno slišite, so težke in marsikoga bi tudi psihično zlomile. Kako (če sploh) vam uspe ob vseh teh zgodbah ostati tako trdna in močna?

Resnično se me prav vsaka zgodba dotakne. In skupaj s strokovnimi sodelavci prav vsako podoživim(o). Hkrati pa se vsi zavedamo, da, če želimo uspešno reševati toliko zgodb, kot jih dnevno prejmemo, zares iščemo poti, da je podpora in pomoč sleherni zgodbi učinkovita. In tudi zato smo ves čas na terenu po vseh koncih naše dežele z mobilno enoto neposredne pomoči.

Foto: Osebni arhiv.

Seveda najtežjih zgodb sploh ne zmorem odlagati. Nosim jih domov, nosim jih na moje poti ob Savi, kamor se podam prav vsako jutro, ne glede na vreme in pogosto tudi zvečer ali pod noč. In seveda misel na vnuka, otroka, lepe in dobre zgodbe, ki smo jih uspeli rešiti… Ja, z vsem tem se tolažim, ko je zares najhuje.

Ali še vedno velja, da smo Slovenci solidaren narod, ki rad donira in stopi skupaj, ko nekdo rabi pomoč? Se je to med epidemijo kaj spremenilo?

Res je. Ne vem, če še v kateri deželi izražajo toliko sočutja in ljubezni do sočloveka, kot pri nas. Hkrati pa je potrebno vedeti, da je odziv zares velik, če smo kot družba seznanjeni z zgodbo in posameznikom, ki je deležen skupne pomoči.

Kredibilnost je zares v vsaki zgodbi ključna, zato si tudi ves čas ob zares obsežnih, celostnih pomočeh, ki jih nudimo otrokom in družinam po Sloveniji, prizadevamo, da prav vsak cent porabimo za namen, za katerega je bil podarjen. Nimamo blagajniškega poslovanja, imamo pa nadzorne organe po posamičnem programu in hkrati še zunanji neodvisni revizijski nadzor.

Je pa vedno res, da je v vsaki humanitarni zgodbi najbolj pomembna lastna vest, kot vrednota, ki jo prav vsi v ZPM Ljubljana Moste Polje živimo in uresničujemo. In zares sem vsakemu posebej in vsem skupaj iskreno hvaležna, ker smo doživeli ob začetku epidemije veliko podporo, da smo zmogli pomagati tolikim novim stiskam otrok in družin…

Kaj pa država? Mislite, da bi lahko (na splošno, ne samo v času epidemije) naredila več, da bi več ljudi dostojno živelo? Kaj denimo?

O tem pa resnično težko govorim. Vprašali boste, zakaj.

Vsi se zavedamo, da je revščina izbira politik! In če so jo izbrali, potem vedo tudi za rešitve. Tistih najbolj učinkovitih še ni.

In mi se ves čas trudimo, da smo učinkoviti v podpori in pomoči otrokom, mladim in družinam v stiski vse Slovenije. Hkrati pa – glede na to, da do obisti poznamo stanje naše družbe, saj smo ves čas z otroki in družinami globokih eksistenčnih in psihosocialnih težav – tako v njihovih domovih kot v programih reševanja, oblikujemo in predlagamo sistemske predloge. Take, ki bi omilile stanje in omogočale enako dostopnost in enakovrednost otrokom, mladim in družinam v stiski. Pa seveda s tem tudi vsem, ki se znajdejo v spirali revščine, socialnega izključevanja in samoizločanja.

Pred desetimi leti smo že oblikovali Manifest nabora ukrepov za preprečevanje socialnega razlikovanja. Posredovan je bil vsem pristojnim v državi. Večkrat smo ga oblikovali in dopolnjevali. Večina predlogov je bilo spregledanih. Le nekaj pa se jih je uresničilo. Kar pa zadeva izrednih ukrepov… ves čas si tako zelo prizadevamo reševati izjemne stiske otrok in družin – v celostni podpori otrokom in družinam skozi vseslovenske programe Botrstvo, Verigo dobrih ljudi, programom krepitve duševnega zdravja Dobro sem, z vključevanjem otrok v brezplačno učno pomoč, v odmike od doma, v organizirane prostočasne dejavnosti in mnogo drugega, s čimer razbremenjujemo nastalo stanje.

Najmanj, kar bi država in njeni predstavniki morali, je sprememba diskurza. Ves čas poslušamo, da so revni leni, delomrzneži, sodimo posameznike, pa sploh ne poznamo ozadja njihovih usod. In prav ta diskurz je marsikoga dobesedno pokopal.

Zavedati se moramo, da je meja med »imeti« in »pasti v spiralo revščine« silno tanka. Da vsakega od nas nenaden dogodek (bolezen, nezgoda, tragedija) lahko pahne prav tja. V revščino, ki ji neminovno sledi tudi socialna izključenost, izločenost, samoizolacija.

Kar vse ugotavljamo in se resnično borimo za preprečevanje sleherni dan, že sedmo desetletje. Ker nam je mar.

Zadnja akcija, ki jo je nedvomno spremljala cela Slovenija – akcija Deželak Junak je pokazala, da na otroke nismo pozabili in znesek, ki je bil v akciji zbran, je res nekaj izjemnega. Pa vendar, ali lahko deset dni morja – tudi glede na izkušnje vaših akcij – vse njihove težave spravi na stranski tir? Namreč, po desetih dneh se spet vrnejo nazaj, »v realnost«, v revščino, krhke odnose… Kako bi jim lahko pomagali tudi vnaprej?

Neskončno smo in sem hvaležna Junaku Mihi Deželaku z ekipo sodelavcev Radia 1. Hvaležna za trud, ki ga kot posamezniki in kot ekipa vlagajo v akcijo. In skoznjo ne le zbirajo sredstva za počitnice otrok pač pa tudi ozaveščajo o tem, da počitnice za otroke niso samodejne. Da sodijo k zdravemu razvoju otrok.

Do otrok na takih počitnicah krepi socialno mreženje, kar pomeni, da krepi pripadnost, pridobiva komunikacijske veščine, odkriva in krepi močna področja in je enak in enakovreden vrstnikom. Predvsem pa je v varnem okolju, kjer se lahko sprosti, zaupa in je spodbujan, sprejet, potrjen in ima v svojih spremljevalcih vzornika, zaupnika in nekoga, ki ga ima rad.

Mirno lahko rečemo, da so doživetja, pa naj si gre za počitnice, izlete in kakršnekoli dejavnosti premnogim otrokom okno v svet doživetij, v lepše življenje. In lepa doživetja in občutja prav vse otroke okrepijo do te mere, da četudi gre v prvotno, nezdravo in nespodbudno okolje, ohranja v sebi željo po tem lepem. In zna in zmore kar je prejel tudi deliti. Kajti, če otroci ne prejmejo nobene spodbude, če jih prikrajšamo za ta čudovita doživetja in opremo za življenje, kako naj to delijo?

Veliko naših prostovoljcev je bilo naših otrok. Naj si bo na letovanjih ali v drugih programih. Uspeli so. In danes so naši prostovoljci, naši strokovni sodelavci, tudi spremljevalci otrok in mladih. In zato iz lastnih izkušenj trdim, da če otroku ne ponudiš priložnosti, je zanjo prikrajšan. S tem pa tudi za življenje, ki je vselej lepše in lažje, če imaš nekoga, ki verjame vate, ki te podpira in pomaga.

Akcija Deželak Junak pa obenem potrjuje povezanost in dobrodelnost Slovencev v dobrem in za dobro. Kar je v tem težkem času globoke razklanosti in socialnega razlikovanja naše družbe več kot pomembno.

ZPM Moste Polje z učinkovitimi programi spreminja življenja na bolje
V času razvoja naše ZPM Ljubljana Moste Polje smo v čas in prostor postavili zares veliko učinkovitih programov.
Program Botrstvo celovito pomaga otrokom na poti odraščanja, izobraževanja, razvoja močnih področij, hkrati pa skozi medijsko podporo politiko in družbo opozarja na silno neenakost, ki jo živijo naši otroci in mladostniki, na njihove duševne in druge stiske, ki so se v času pandemije in koronskih ukrepov tako zelo razbohotile.
Veriga dobrih ljudi nudi najbolj mogočo celostno podporo in pomoč družinam v stiski. Kajti, ko se družina znajde v boju za osnovno preživetje, staršema pogosto ugašajo sposobnosti reševanja in potrebujejo strokovne sogovornike. Zato jim nudimo finančno pomoč, materialno oskrbo, psihosocialno oskrbo in terapevtske ter mediatorske obravnave, brezplačno pravno pomoč, usposabljanja s področja financ, gospodinjstva, starševstva, nudimo jim socialno mreženje in vse ostalo, s čimer jih opolnomočimo, da zmorejo sami skrbeti zase, vzorčiti otrokom uspešnost spopadanja s problemi ter vračati družbi.
Skupna točka je sila pomemben preventivni program, kjer se srečujejo vse generacije od otrok do starostnikov, kjer se ljubeče pretakajo izkušnje rodov, kjer se povezujejo, usposabljajo, socialno mrežijo vse ranljive skupine ljudi – in skozi dejavnosti nastajajo čudovite zgodbe. Program podpira Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve ter enake možnosti in letos zaključuje finannciranje. Tako zelo si želimo, da bi ga nadaljevali, ker je resnično več kot potreben v času in prostoru.
Program Dobro sem je tisti, ki skrbi za duševno zdravje – tako otrok, kot odraslih – in je izjemno dobro sprejet sploh v času, ko je teh stisk vse več.

ZMP Moste Polje. Foto: osebni arhiv.

In še enkrat – tu je Radio1, s programi – ki združuje našo deželo in ljudi v njej v dobrem za dobro.
Še imamo programov in projektov. Vse smo postavili v čas in prostor iz potreb družbe in iz izkušenj. Kajti prav skozi vsak program bogatimo našo družbo in preprečujemo še večje socialno razlikovanje.
Zato iskrena hvala vsem, ki so z nami – zato, da smo lahko v največjo podporo otrokom in ljudem v stiski.

N.Š.

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih