Na našem spletnem portalu smo objavili anketo z vprašanjem, ali so naši bralci med šolanjem doživljali medvrstniško nasilje. Na naše uredništvo se je obrnila mama deklice, ki je v eni izmed šol na našem koncu doživljala medvrstniško nasilje. Mama in deklica želita ostati anonimni. Z njunim dovoljenjem objavljamo zapis v celoti.
Naša A. je od nekdaj bila vesela deklica, hitro se je vklopila v družbo, ljudje so jo imeli radi. Spomnim se, kako rada je hodila v šolo, govorim o nižjih razredih. Potem, ko se je zaradi naše selitve morala vpisati na drugo šolo, se je začela obnašati drugače. Mislila sem, da je vse to posledica selitve, prehod v novo okolje. Prepričana sem bila, da se bo stanje hitro umirilo, da je vse prehodno. A vsa ta slaba volja, razdraženost in zapiranje v sobo ter glasno loputanje z vrati, se je samo še stopnjevalo. Dobesedno sem vrtala v njo, kaj se dogaja, nazaj sem dobila samo odrezave odgovore. Potem sem mislila, da je nesrečno zaljubljena, konec koncev je bila v teh letih, ko se to nekako začne. Glede na to, da je imela v šoli odlične ocene, da je normalno obiskovala vse obšolske dejavnosti, sem poglabljanje v njeno slabo voljo nekako opustila – priznam, a nisem več vedela, kaj naj naredim.
Začela sem opažati, da je A. začela hujšati, a jedla je ogromno, dobesedno se je prenajedala. Razdražljivost se je nadaljevala, pomislila sem na vse najhujše, da je hudo bolna. Spomnim se, da sem enkrat malo hitreje prišla iz službe in jo našla na stranišču, kjer je bruhala. Nekaj mi je reklo, da ni bolna, kot je sprva trdila. Takoj sem pomislila na bulimijo. In moje vrtanje se je nadaljevalo. Rekla sem ji, da jo bom enostavno odpeljala k zdravniku, če mi ne bo povedala resnice. Pregovarjanje in slaba volja se je nadaljevala. Rekla sem, da bom zadevi prišla do dna in ta dan je po nekem čudnem naključju prišel sam o sebe. Verjetno se je punci vsega nabralo.
Nek ponedeljek, ko je objokana prišla domov, mi je povedala, da so se v njeni novi šoli vrstniki iz nje norčevali. Vsak dan je poslušala, da je debela, pa to še zdaleč ni bila. Potem, da nikoli ne bo imela fanta in pravih prijateljev, če bo taka. Ker se z grdimi ljudmi nihče ne druži. Nanjo so se spravljali predvsem fantje, ko pa se je iz nje začela norčevati sošolka, je zadeva samo eskalirala. Rekla je, da jo je vsak dan dušilo, da je komaj hodila v šolo. Na srečo vsaj ocene niso padale, ker se je raje skoncentrirala na učenje. Sreča je bila, da je imela majhen, a močen krog prijateljic, ki so ji stale ob strani. Sicer deklice pravijo, da jim nikoli ni potožila, da je kaj bilo narobe, a vedele so, da jo obmetavajo z žaljivkami. Ko mi je govorila, kakšen gnev je nad njo stresal eden od sošolcev, me je kar bolelo. Komaj najstnico so prisilili v to, da je začela sovražiti svoje telo. Tako, da bi lahko hudo zbolela. Fant, ki jo je od vseh najbolj žalil, je bil problematičen in naša A. ni bila edina njegova žrtev.
Kaj se dogaja v šoli, sem omenila tudi razredničarki, ki se je zavedala problematične skupine fantov, v kateri je izstopal omenjeni fant. Morda sem grozna, da sploh to rečem, ko sem izvedela, da fant ne bo izdelal razreda, sem si oddahnila. In A. si je tudi.
Tisto šolsko leto se je začelo čisto drugače, sproščeno, nasmejano in brez odhodov na wc. Vem, da je A. nadlegovalo več fantov in dekle, a očitno je bil tisti fant nekakšen vodja, skupina jo je nehala nadlegovati. Imeli smo srečo, da se je vse to relativno hitro zaključilo, ne upam si predstavljati, kaj bi bilo, če bi se nadlegovanje nadaljevalo. Verjetno bi sčasoma trpela tudi šola in še marsikaj. Je pa ostala ena posledica, ki v teh občutljivih letih ni dobra – vprašanje, če se bo A. samopodoba kdaj popravila. To me skrbi, a bom kot mama delala na tem. Naš primer res ni najbolj kritičen, je pa morda spodbuda k temu, da se starši morajo pogovarjati z otroki in priti do dna k temu, kar jih teži.
Bralka.
