fbpx
Mestnik
Modrijani se bodo v teh mesecih zaprli v snemalni studio. FOTO: Žiga Culiberg.
Featured Intervju Novice

Blaž Švab iz skupine Modrijani: V naših koncih so večkrat, kot si mislimo

Z Blažem Švabom se dobimo v parku Tivoli. Takoj naju s kolegico prosi, da ga tikava in vztraja na plačilu kave. Najprej si izmenjamo nekaj starševskih nasvetov in nadaljujemo v smeri odrivanja predsodka, zakaj je narodnozabavna glasba bolj popularna na vasi, kot v mestu. V prijetnem pogovoru smo se z diplomiranim socialnim delavcem, glasbenikom in voditeljem dotaknili tudi njegovega otroštva, ki ga je zaznamovala huda astma. Švab velja za dostopno in prijetno medijsko osebnost, vseeno pa so ga nekateri mediji povezovali s prepovedanimi substancami. Obdregnili so se ob njegove podočnjake in energijo, ki ne vsahne.

To poletje bo za glasbenike veliko bolj pestro, kot sta bili leti poprej. Kaj čaka Modrijane?

Nimamo načrtov, vse, kar je povezano z načrti je to, da moramo popraviti stare grehe, da moramo več snemati in več ustvarjati. Največji problem Modrijanov je, da smo vedno preveč igrali, da smo preveč delali, tako da časa za snemanje sploh ni bilo. Redkost je, da se vsi dobimo skupaj v studiu. Kot pravim, preveč nastopamo in enostavno nimamo časa za snemanje, ustvarjanje in vaje. Naše vaje izgledajo tako, da se dobimo in klepetamo, se družimo. Velikokrat smo že utrujeni od drugih stvari in gremo raje na koncu nekaj pojest. Pa saj je pa tudi to v redu, da se družimo in da smo skupaj. Kar se tiče poletja, ogromno igramo in super je. Ljudi je veliko, krasni so. Minula poletja, ta kovidna, smo vseeno veliko nastopali. Delali smo eksperimentalne kovidne koncerte, take, bolj mirne. Vmes smo krožili z metri, da so bili stoli na primerni razdalji, da so bile razdalje pred vhodom, pred stranišči. Doktorirali smo iz ukrepov, nastopali smo pa vseeno. Ne zaradi zaslužka, delali smo dobesedno minus ampak zaradi glasilk. Če ne obremenjuješ glasilk, ti usahnejo. Šlo je za vzdrževanje kondicije, tudi, če smo nastopali za sto ljudi. Držali smo se skupaj, se družili in ohranjali občutek drug za drugega.

Če smo že pri kondiciji … Doma imate tudi dobri dve leti starega kondicijskega trenerja …

Skoraj vsi Modrijani imamo otroke. Kar se mojega tiče, ima preveč energije. Moj največji izziv je bil, da sem se naučil funkcionirati z malo manj spanja in da jutra več ne prespim, kot sem ga lahko včasih – to je meni namreč najlepši del dneva za spanje (smeh), bolj sladko, kot ponoči. Tega sedaj več ni in sem potreboval kar nekaj časa, da sem se navadil. Jaz nimam toliko energije, kot jo ima on – res ogromno, ogrooomno energije.

Vsi otroci imajo radi glasbo. Kaj pa vajin Lev?

ovačeva kobila je vedno bosa. Glasba je prisotna v tem smislu, da mu pojeva in, da sem pa tja v avtomobilu posluša glasbo. Mogoče ga prav namenoma nočem siliti z glasbo. Če mu bo namenjeno, bo sam izkazal zanimanje. Ima svoje najljubše komade, niso pa od Modrijanov (smeh). Tudi ta problem je, da jaz celo noč igram … saj imam rad glasbo, saj mi paše … samo nočem ga zasičiti. Jaz na primer sem bil kot otrok obseden z glasbo, v tem sem bil veliko časa in vem, da je to tudi naporno. Zavedam se, da glasba ni edina stvar na svetu, da obstaja še kaj drugega, zelo zanimivega. Sploh pa nisem eden tistih ambicioznih staršev, ki zdravi svoje frustracije na otroku. Češ, moraš biti dober. Tako, zelo povprečno mu omogočam, da ima dostop do glasbe. Želim, da je sproščen pri tem, nič na silo.

Verjetno se še ne zaveda, da za Modrijani stoji njegov oči?

Prepoznal me je, ko me je videl na televiziji, ali ko me sliši na radiu. V trenutku prepozna glas. Posluh ima, to vem. V parih tonih recimo prepozna Jana Plestenjaka. Ne glede na to, da ga v nič ne siliva, ima ogromno posluha. Takoj ve, da sem jaz. »To je pa dadi.« Ne posluša pa če mu ni všeč, nas sploh ne posluša (smeh).

Blaž Švab, glas Modrijanov in obraz oddaje V petek zvečer.

Če se premaknemo od najmlajših do malo starejših. Kaj porečete na te mlajše generacije narodnozabavnih ansamblov? Polkaholiki so vas lepo preoblekli …

Meni se to zdi super. Če nekdo vleče, za seboj potegne tudi druge. Če mlad ansambel, kot so Polkaholiki, spravijo narodnozabavno glasbo na TikTok, je potem to dobro za vse. No, na TikToku smo po novem tudi Modrijani. Če je nekdo dober, je potem to dobro za celoten žanr. Narodnozabavna glasba ima vseskozi nihanja in dejansko potrebuje mlade, ki vlečejo množico. Meni so oni zelo všeč, so simpatični in imajo energijo. Razumejo oder in so zelo prijazni. Vsaj treh članov se spomnim še iz časov, ko niso bili skupina, ko so bili še otroci. Že takrat so bili zelo simpatični. Čestitam njim in Raayevi ekipi, ki stoji za njimi. Še več bi moralo biti teh mladih ansamblov, so pa zagotovo edini, ki jih splošna javnost pozna. Mladih ansamblov je zelo veliko, ne najdejo pa načina, da bi jih širše množice poznale. Poznajo jih samo tisti, ki imajo radi ta žanr. Znotraj narodnozabavne glasbe jih poznajo le ljubitelji narodnozabavne glasbe. Polkaholike pa recimo poznajo tudi drugi. Pridejo na njihov koncert in tam žurajo, zato, ker so Polkaholiki kreativni, odprti, eksperimentirajo, kot smo delali tudi mi.

Mislite, da bo kakšna glasba, ki se jo ustvari danes, preživela tudi desetletja? V smislu, da jo bodo poslušali tudi naši otroci, vnuki? Bo kakšna melodija ostala večna?

Bo, ostala bo. Jih pa ne bo veliko. Mi imamo občutek, da se sedaj zelo veliko dela, pa se pravzaprav ne, dela se manj kot včasih. Včasih so ansambli imeli pogodbe z založbami, da morajo izdati enega ali dva CD-ja na leto. To pomeni, da so bili ansambli prisiljeni, da so na leto posneli 12 pesmi. Ansambli danes na leto posnamejo maksimalno štiri pesmi. Ne dela se več na ploščah, CD-jih. Včasih so bili prisiljeni v to, da so posneli CD In so na njega uvrstili 12 komadov, stavili so samo na dva. 10 so jih dali gor bolj za štos, na koncu je tisti 12. postal uspešnica. Zato, ker so bili neobremenjeni, je postal hit. Danes vsi stavijo na hit, hit, hit in CD sploh ni važen. Čimprej na Youtube, da gre med ljudi, a te videospoti so zelo dragi. Neki nacionalni mediji tega ne financirajo več, mi smo še iz obdobja, ko nam je Nacionalna televizija snemala videospote. Zdaj pa ustvarjalci sami financirajo, sami plačujejo in naredijo tri ali štiri pesmi na leto. Tako, da če rata, rata, če ne, ne. Mislim, da bo manj pesmi uspelo, že zaradi tega, ker je bila včasih večja količina. Slaki, Avseniki, Miheliči so posneli veliko pesmi. Pa še ena stvar je, še en manjko je, in sicer v avtorstvu besedil. Včasih je bilo več dobrih avtorjev besedil. Zdaj jih seveda imamo, ampak jih je manj. Moja želja je, da bi bil v šoli predmet pisanja popularne glasbe. Vse je usmerjeno h klasiki, kar je seveda dobro, je pa tudi popularna glasba pomemben del kulture. In odlično bi bilo, da bi nekaj ur na leto učenci namenili pisanju slovenskih besedil ali melodij. Poskusili napisati nek valček ali pop v slovenskem jeziku. V kurikulum bi bilo treba uvest predmet, pri katerem je možnost ustvarjati v slovenščini. Da se lahko izražajo v našem jeziku, da pišejo pesmi, ki niso samo poezija ampak se jih da uglasbiti in na podlagi teh nastane polka ali pop pesem, ki jo bodo poslušale množice. In to ne pomeni, da gre za slabo kvaliteto. Popularne pesmi imajo lahko besedila, ki so cela poezija. Dobro bi bilo, da se tudi za popularno kulturo vzgaja ljudi. Recimo na Švedskem se vzgaja ljudi za popularno kulturo, tako, kot se vzgaja ljudi, da bodo lahko delali v svojem poklicu. Danes nas veliko živi od glasbe, zakaj ne bi vzgajali ljudi, da bi bili dobri avtorji, ki bi od glasbe tudi dobro živeli. Pod črto je potem premalo avtorjev, ustvarjalcev, mladih ljudi z lepim glasom pa je zelo veliko. Potem pa se znova vračamo k starim hitom, novih uspešnic pa je zelo malo.

Menite, da je ta žanr bolj popularen na obrobju mest, kot recimo v večjih mestih?

Mislim, da gre zgolj za občutek, da je bolj popularna izven mest. Včasih se jo malo namenoma izpodriva iz Ljubljane, v smislu »vsaj to nam pustite«, da bo tukaj prisotna tudi neka druga, urbana scena. Včasih se namenoma pri medijih ali pri organizatorjih malo izpodriva, da ne bodo rekli, da je še v Ljubljani, da je vsepovsod. No, organizatorji vseeno popustijo, ker vedo, da imajo tako glasbo radi tudi študentje, konec koncev, največje veselice po številu obiskovalcev so v Ljubljani. Zadobrova, Sostro, ta del okoli Ljubljane je prostor zelo velikih veselic. Ko smo Modrijani nastopali na Kongresnem trgu, nas je poslušalo 20.000 ljudi. To je največji obisk koncertov na Kongresnem trgu. Res, da je prišla tudi periferija, vendar pa je prav tako prišla tudi Ljubljana. Jaz ne vidim nobenega problema. V Ljubljani smo veliko igrali in, ko smo igrali, smo bili zelo lepo sprejeti. Igrali smo na Silvestrovo, na novoletnih zabavah in vse je bilo čudovito. Da v Ljubljani ni narodnozabavne glasbe, je bolj mit, glasbe je dovolj. Če je pa prisotna še katera druga glasba, je pa to samo še dobro. Vse mora biti – za vsakega nekaj. Kar se je pa spremenilo, je pa to, da občinstvo, ki gre na koncert nekega zabavnega benda, bo drug dan šlo na veselico. Včasih je bilo tako, da kdor je hodil na veselice, je hodil samo na veselice. Kdor je šel na rock koncert, je šel samo na rok koncert. Danes gre lahko nekdo na en dober rock koncert, pa gre nato za dušo še na veselico in je čisto neobremenjen. Recimo, tudi ansambli na veselici igramo svojo glasbo, vmes pa še malo rocka. Te stvari so sedaj z veliko manj predsodki, kot recimo 20 let nazaj.

Popularni v mestu in na vasi. FOTO: Žiga Culiberg.

Ko ste bili mladi, je bilo teh predsodkov več. Ste vrstnikom odkrito priznali, da igrate narodnozabavno glasbo?

To je bilo manjvredno. Sicer sem bil kot učenec kar brihten in glasbe nisem potreboval za potrjevanje, ker sem bil zelo priden. Vseeno pa sem imel cmok v grlu, ko sem pripovedoval o tem, da igram narodnozabavno glasbo, ker sem vedel, da je to v očeh učiteljev, v očeh sošolcev manjvredno. To se je zelo počasi spreminjalo, do konca se pa nikoli ni spremenilo, še vedno je bilo manjvredno. Vedno se je to glasbo malo izrinjalo, poglejte pa ta »štos«-od tukaj pa izhaja vsa energija. Ker se je vedno to izrinjalo, so bili mladi malo trmasti in se hoteli malo upreti. Pa bomo harmoniko vlekli v študentskem domu, pa bomo harmoniko dali v šolo – iz principa. Gre za prispodobo »fedre«, vzmeti … Bolj, kot jo tiščiš, večjo energijo ima. To je samo dobro, se jo odriva, nato pa pride čez druga vrata nazaj. Upor – ta glasba je prodrla med mlade tudi zaradi upora, upora proti globalizaciji. Vse je angleško, vse je v tujem jeziku, to je pa naše. Harmonika je naša, igrali so jo naši dedki, zdaj jo bomo pa še mi. Potem pa so se še pojavili mladi ansambli, sproščeni, v kavbojkah in naredili žur. Potem, ko je to postalo priljubljeno, so šli mladi spet malo drugam in spet nazaj. V narodnozabavni glasbi so vedno nihanja. In to je v redu, nič zato.

Kako ste povezani z Novim mestom?

Na Novo mesto me veže ogromno lepih spominov. Novo mesto z okolico je dom dveh mojih najljubših izvajalcev. Prvi je zagotovo Lojze Slak in vsa ta ljubezen do narodnozabavne glasbe je povezana z Avsenikom in Slakom. Na nastopih pa pretežno igramo Slaka. Največkrat nas je ganil s svojo glasbo in, če so nam kdaj solze pritekle, so nam ob njegovih pesmih. Spoštujemo njegovo delo in delo Fantov s Praprotna in tudi vseh, ki so pisali za njih. Številna lepa besedila je napisala Fanika Požek, ki je bila Belokranjka. Pa Slavko Podboj, ki je napisal Čebelarja. S Slakom je ustvarjal lepe zgodbe, »boš videl kaj dela Dolen’c«. Meni zelo ljub bend so, če ne najljubši, pa Dan D. Jaz imam njihove zgoščenke, poslušam zelo stare pesmi in tudi tiste novejše, poslušam njihove akustične koncerte. Tudi Modrijani radi zapojemo »Čas« na naših žurih in so mi super. Novo mesto pa kot tako … veliko smo snemali tam, pri Marku Pezdircu, ki je Novomeščan. Tam smo odigrali ogromno veselic, na zadnje na Festivalu cvička, ki je bil v Novem mestu. In je bilo fantastično.

Več o hudih bojih z astmo in obtožbah o uživanju heroina pa v avgustovski izdaji časopisa Mestnik!

ml.

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih