Sploh v zadnjem mesecu dni je to pogost stavek, ki ga slišim, ko me pokličete za pregled ali kakšen nasvet oziroma kakšno vajo, da ne bo bolelo. Kajti vnema za ta šport je toliko večja, ko so tako lepi sončni dnevi. Posledično smo vsi v veliki želji komaj čakali ta prvi spust po vrhunsko pripravljenih rebrastih strminah in si dokazati, da še vedno znamo in lahko zdržimo, pa če je treba cel dan v Kranjski gori, na Pohorju, v Dolomitih, Avstriji ali pa še kje drugje. A glej ga zlomka, ko se hitro zgodi, da so stegenske mišice že malo utrujene in ne zmorejo več, pa vseeno pade kocka, “no, dajmo še zadnjič tokrat”. In, hrsk, pok, auuu….pa je res bilo zadnjič, ko se strukture, ki nam tako dobro služijo pri stabilizaciji kolenskega sklepa, vdajo in dokončno popustijo bodisi zaradi kuclja, nepravilne tehnike, nekoga drugega in še bi lahko našteval.
A natočimo si čistega vina, na koncu smo poraženi sami, osebno. Kakorkoli, skozi čas ob začetnem kazanju s prstom na to ali njega, njo, pridemo do zaključka, da smo bili v neravnovesju s samim seboj, mi sami. Ampak, takšna izkušnja ne pomeni konec smučanja ali kakšne druge gibalne vneme, temveč nam pokaže, kdo smo in kam lahko gremo. Včasih nas malce ustavi, da stopimo na žogo in dvignemo glavo, če se po nogometno izrazim.
In tako prejšnji teden zazvoni telefon, ko me pokliče slišano »ranjen« gospod v srednjih letih in mi pove svojo izkušnjo na smučanju v Avstriji, kar se je že drugi dan končalo z domnevno pretrganimi križnimi vezmi. Pove, da je dobil opornico in da na nogo ne more stopiti, na RTG posnetkih ni bilo videti zloma in kaj bi bilo treba narediti. Seveda mu razložim cel potek, da mora čim prej opraviti diagnostiko z magnetno resonančno sliko, ko bo diagnoza skoraj točna. Dokler čaka na to, pa naj pride na rehabilitacijo, da koleno čim prej razgibava in vzpostaviva kar se da dovolj dobro funkcijo, da lahko opravlja vsaj normalne dnevne aktivnosti brez bolečin. Ko vstopi v ordinacijo, hodi z berglami z nogo v zraku in ves obupan, ali bo vsaj kdaj lahko še premikal koleno.
Takoj po pregledu ugotovim, da so popustile vezi in ne samo križne ampak tudi nekaj ostalih. Nadaljujem s svojimi lastnimi manualnimi tehnikami, ki so mu z vsakim gibom in stopinjo več vračali upanje, da pa le ne bo tako slabo, kot je kazalo. Razložim, da klinično kaže na poškodbo prednje križne vezi in da bo verjetno potrebna operacija, če bi se odločil, ni pa nujna. No, o tem v enem od prihodnjih člankov. Po dobre pol ure terapije svetujem, naj zdaj stopi na noge in opravi nekaj korakov v terapevtski sobi in pove, kako se počuti. Na njegovo in moje veselje je bil zelo prijetno presenečen, ko noga ni bolela več, oziroma je lahko hodil brez pomoči bergel. Razložim in pokažem vajo, kaj lahko počne in česa ne sme, in da bo v prihodnjih tednih samo še bolj napredoval. Vedno je prostor in čas, da so stvari lahko boljše.
V fizioterapiji Corpus vemo kako!
VIR: Fizioterapija Corpus
