fbpx
Mestnik
Aktualno

Intervju: Barbara Drnač: »Prav nič ni kazalo, da se v mojem telesu dogaja vihar

Barbara Drnač v Sloveniji predstavlja sinonim za ples, slovenska plesalka, koreografinja in televizijska voditeljica se vsakega septembra spominja, da življenje lahko prinese preobrat. Bulo na levi dojki je začutila maja 2010 in takoj poiskala zdravniško pomoč, a postavljena ji je bila napačna diagnoza – vnetje. 16. septembra 2010, dan pred rojstnim dnem hčere Tereze, so zdravniki potrdili njene sume. Rak dojk.

Oktober je mesec, ko stroka še bolj intenzivno opozarja na raka dojk. Kako vi doživljate ta mesec?

Oktober je res mesec, ki se vsako leto obarva roza in to je tudi ena mojih najljubših barv, ki me sedaj še bolj intenzivno opominja na obdobje pred trinajstimi leti, ko mi je bila postavljena diagnoza rak dojke.

Če se spomnite dneva, ko ste izvedeli za diagnozo? Kako se je dan začel, kakšen je bil, kako ste ga doživljali? 

  1. septembra 2010 seveda ne bom pozabila. To je bil namreč dan pred dvajsetim rojstnim dnevom moje hčerke Tereze in namesto, da bi žurali smo se zavili v žalost. In napovedali vojno rakovici …
Tereza in Barbara.

Ste pred tem slutili, da se z vašim zdravjem nekaj dogaja?

Bulo sem začutila že nekaj mesecev pred diagnozo, a površen pregled ginekologinje na Centru dojk na Metelkovi, ki mi je predpisala antibiotik, saj naj bi šlo »samo« za vnetje, me je sicer za nekaj časa potolažil, a ne prav za dolgo. Bula se je v nekaj mesecih razširila in iz enega tumorja sta nastala dva. Šok ob diagnozi mi je dal vedeti, da tale »projekt« ne bo enostaven. Počutje pa je bilo odlično in prav nič ni kazalo, da se v mojem telesu dogaja vihar.

Kako je potekalo zdravljenje, kakšne so bile napovedi? Kako je potekala rekonstrukcija?

Sem človek, ki vedno vidi kozarec napol poln, nikoli ni napol prazen. Skozi življenje plujem v pozitivnem smislu ne glede na to, kakšne težave so v življenju. To je bila moja velika preizkušnja in še vedno je. Po letu in pol težkih kemoterapij, obsevanj, srečanj z onkologi, plastičnimi kirurgi, raznimi sugestijami »kaj bi bilo zame dobro« sta bila psiha in telo res izčrpana. Stranski učinki zdravljenja so se pokazali zelo kmalu in so prisotni tudi danes. Rekonstrukcija dojke pri meni ni uspela, saj se mi je naredila okoli silikona kapsula in končno sem po večletnem premišljevanju silikonski vsadek tudi odstranila. In to je bila še ena moja zmaga. Življenje brez tujka v telesu je zame veliko lažje.

Pravijo, da je rak dojk bolezen žensk, ki se razdajajo in premalo mislijo nase. Bi se strinjali? Ste si na tisti točki rekli – »zdaj bom bolj mislila nase in poslušala svoje telo«?

Seveda sem raziskovala in se ukvarjala z vprašanjem, zakaj jaz? Vegetarijanka, nekadilka, optimistka, fizično zelo aktivna, vesela in pozitivna oseba – čemu? Pripisujem stresnemu življenju, obdobju, ko se je moja mami borila z boleznijo ALS, zahtevnosti do sebe in posledično tudi do drugih, perfekcionizmu … Vsega tega je bilo v mojem obdobju pred diagnozo preveč. Zdaj sta telo in duh v nekem ravnovesju. Intenzivno se ukvarjam z jogo, spuščam stvari, da gredo svojo pot, iz »control freaka« sem se prelevila v »šavasana lady« (smeh). Moja velika zmaga je tudi to, da sem se naučila reči NE oziroma zmorem več, kot smem! In kot pravi Martin Kojc, moj guru, v življenju nam je vse v življenju namenjeno in najbrž je tudi rakovica prišla z razlogom. Gledati nazaj nima smisla, gledati naprej tudi ne, ker je že vse določeno. Zato sem tukaj in zdaj. Let’s Dance. Dobesedno.

Kako je bolezen vplivala na vašo ženstvenost, na dojemanje svojega telesa? Ste ga še bolj vzljubili ali se vam je na neki točki zdelo, da vas je izdalo?

Svojemu telesu sem neizmerno hvaležna, da je bil zmožen sprejeti vse kar mu je namenila tako uradna medicina kot komplementarna. Poleg vsega zgoraj naštetega sem se namreč zdravila še 7 let z belo omelo. To je metoda antropozofske medicine, po kateri se odmerki naravnavajo individualno po imunskem odzivu. Vse to je napisano v priročniku slovenske zdravnice Ive Ebner Bela omela, ki sem ga dobro preštudirala. Bela omela spada v Avstriji, Švici in Nemčiji v onkološko zdravljenje, pri nas pač ne. Pri nas zdravniki ne obravnavajo človeka kot dušo in telo skupaj. Vsako leto naredim tudi dvomesečno vzdrževalno terapijo z omelo.

 Bi lahko rekli, da ima družba »čuden« odnos do ženskih prsi. Po eni strani se jih poveličuje, seksualizira, silikonski vsadki niso več tabu, tudi pri zelo mladih dekletih – po drugi strani nas je pa tako zelo strah samopregledovanja, presejalnih programov. Po eni strani jih tako zelo cenimo, po drugi pa tako zanemarjamo.

Vprašanje na mestu, ampak moj iskreni odgovor bi lahko razburil marsikoga in življenje z rakovico me je naučilo, da je za svoje telo odgovoren vsak zase. Če nekdo želi silikonizirati svoje telo zaradi lepote in dviga samozavesti, je to pač stvar posameznika. Obisk onkološkega inštituta bi verjetno spremenil mnenje o odločitvi operacij z zgolj lepotnega vidika. Premalo se zavedamo, da je naše telo naš steber, naš življenjski partner in je samo eno in edino. Pomagajmo mu, da ostane zdravo, gibko, pretočno.

Kako se je na vašo diagnozo odzvala okolica? Kako ženske v vaši bližini? Kako vaša hči, verjetno po vaši diagnozi na svoje zdravje gleda še toliko bolj odgovorno.

Za vso okolico, prijatelje, družino je bil seveda šok. Takrat sem izgubila kar nekaj tesnih prijateljev, ker preprosto niso razumeli, da sem se morala postaviti na prvo mesto in, da je pač včasih telefon zvonil v prazno, saj nisem imela niti volje niti moči za pogovor. S časovno distanco so nekateri prišli nazaj, drugi pač ne in prav je tako. Sem pa tudi ponosna, da vse moje prijateljice oziroma ženske okoli mene dajejo pozornost svojim dojkam in bezgavkam, seveda. In ne nazadnje je rakovica prinesla tudi Terezi vodilo, kaj početi v življenju. Skozi mojo bolezen je našla svojo poslovno življenjsko pot in poslanstvo ter postala certificirana veganska kuharica, avtorica kuharskih oddaj Zdravo, Tereza! s tremi izdanimi istoimenskimi kuharskimi knjigami, kulinarična mojstrica zdrave hrane, organizatorka unikatnih joga kulinaričnih počitnic na Kreti. Pred trinajstimi leti je iz naše kuhinje zmetala ves sladkor, belo moko, procesirano hrano. Danes kupujemo izključno lokalno pridelano hrano in seveda njene izdelke Tereza’s Choice. Nisem več vegetarijanka, jem vse v mejah normale. Spremenila sem tudi način življenja, zdaj hodim pravočasno spat, spim dovolj, poskušam se čim manj obremenjevati, alkohola v mojem življenju ni več. No, kakšno brezalkoholno pivo pa je dovoljeno.

Glede na to, da se starostna meja pacientk niža, se vam zdi slovenski zdravstveni sistem dober? Ali bi v presejalne programe po vaše morali zajeti tudi mlajše ženske?

Vsekakor je nujen premik teh starostnih meja. Svet se vrti z nadzvočno hitrostjo in tisti, ki se ne prilagodi, je že v zamudi. Ko včasih slišim, da nekdo zatrdi, da si premlad, da bi zbolel za rakom, me presune. Čisto preveč dandanašnji zbolevajo mladi. V Europi Donni nisem več aktivna tako kot nekoč, zato ne vem, ali se kaj dogaja na tem področju, si pa seveda želim, da takšnih pavšalnih mišljenj ne bi bilo več veliko.

Zagotovo vam je pri procesu zdravljenja pomagala misel na ples. Parada plesa je še vedno živa. In kaj bi slovenski plesalci brez vas. Kakšen je odnos naše družbe do plesa? Še posebej do teh bolj modernih smeri? Morda ples ob drogu?

Barbara in Parada plesa sta še vedno živi (smeh). Se mi zdi, da vsako leto bolj. Pravkar sem štartala 32. sezono oddaje Parada plesa, ki si jo lahko ogledate vsako nedeljo ob 18.45 na TV3. Na istoimenskem portalu objavljam skoraj vsak dan plesni članek v obliki intervjuja, predstavitve, recenzije … A brez naših odličnih plesalcev bi ne bilo tudi mene. Občudujem jih, njihovo kakovost, entuziazem, domišljijo, predanost. Včasih sem malo žalostna, da jih naša publika prepozna le skozi umetno ustvarjene TV šove tipa Zvezde plešejo ali Slovenija ima talent, njihovega dela pa si ne ogledajo na odrih ali tekmovalnih parketih. To me žalosti. Po drugi strani sem pa seveda ponosna na mojo vztrajnost in dejstvo, da še vedno ostajam edina, ki konstantno promovira ples. Tudi ples na drogu, ki ga omenjate.

Kako je vaš vsakdan povezan s plesom? Zagotovo ste tudi zaradi plesa videti tako, kot ste pred 20 leti, ali imate še kakšno drugo skrivnost?

Gube, ki jih ponosno nosim, govorijo o veselju in žalosti mojega življenja. Hvala za kompliment. Prejeti ga z ženske strani je to še bolj zaželeno. Ples je moja družba in služba. Ples me res spremlja od moje mladosti dalje, pa čeprav se vanj nisem zaljubila na prvi pogled. Je kar trajalo od treniranja košarke, odbojke, rokometa, do plezalnih veščin po drevesih ob Ljubljanici na Prulah do opravljene avdicije za sprejem v kazinsko plesno skupino v sedmem razredu osnovne šole, ki je bila usodna za mojo nadaljnjo pot. Kot nekdanja aktivna plesalka in zdajšnja kritičarka za ples ter novinarka, urednica, ples vzajemno ljubim in včasih tudi sovražim. Ples, ki bi me lahko definiral in ga obožujem, je gibanje Michaela Jacksona. Z malo sreče me kakšen bližnji sosed lahko celo vidi, kako ga poskušam imitirati (smeh). Moj izgled pripisujem zadovoljnemu življenjskemu vsakdanu in malo tudi neinvazivni metodi teenlifting. Sem pa seveda brez botoksa, polnil, diamantnih pilingov in ostale menda danes zelo nujne lepotne šare (smeh). Gube, ki jih ponosno nosim, govorijo o veselju in žalosti mojega življenja.

Trenutno uživate na Kreti, potovanja so tudi ena od vaši strasti. Kakšen je za vas idealen odklop? In kako pomembno je, da si ga človek privošči, da telo in duša ostaneta zdrava?

Kreta pa je zdaj že peto leto tradicionalna septembrska enomesečna  destinacija saj moja Tereza v vasici Tertsa na jugu Krete organizira kulinarične joga počitnice za vse, ki si želijo preživeti teden dni na drugačen način. To je poseben kraj za posebne ljudi. Čas, ki je namenjen osebni rasti, vsakodnevnemu ukvarjanju samim s seboj v pogovoru ali v tišini. Je tudi najin mama in hči čas, saj je moja Tereza velika popotnica, ki non stop odkriva nove dežele, nove kulinarične jedi, nove izkušnje in mesec dni skupnega druženja odtehta ostalih enajst mesecev, ko sva prepuščeni bolj zoom in whatsapp komunikaciji. Potovanja nam širijo obzorja, bogatijo naše življenje. Enako kot ples, zato je moja mantra vedno aktualna: Dan s plesom je odličen dan!

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih