Se jo spomnite? Mlado, komaj 16 letno najstnico, ki je na oder slovenske oddaje Spet doma, ki jo je vodil priljubljeni voditelj Mario Galunič in s pesmijo »New York, New York« premagala konkurenco. Z njo smo se pogovarjali o 15-letni zgodovini pevske kariere, željah in ciljih, ki jih že vsa ta leta zasleduje in uresničuje, o svojevrstnem izzivu muzikala Cvetje v jeseni, pa tudi o težkih koronskih časih in (vsaj nekoliko) svetlejši sedanjosti. Zaupala pa nam je tudi (vsaj danes) smešen pripetljaj, ki je nastal kot posledica »šuma« v komunikaciji… Se vam je že kdaj zgodilo kaj podobnega?
Mislim, da sem skozi leta ostala zvesta sebi, glasbi, ki mi je všeč in jo najbolj čutim.
Letos ste praznovali že 15 let glasbene poti. Kako se spominjate svojih začetkov?
Na takratno obdobje imam zelo lepe spomine. Zame je bilo vse novo in bila sem zelo mlada, zato je bila izkušnja še toliko bolj posebna. Imela sem 16 let, ko sem stopila v studio Televizije Slovenija in se predstavila v Bitki talentov. Sicer pa je bila glasba, predvsem prepevanje in igranje prečne flavte, moja velika ljubezen že od malih nog.
Kaj vam je bilo takrat najtežje?
Ker je bilo zame vse čisto novo in zabavna industrija meni še povsem nepoznan svet, mi je bilo na začetku mogoče najtežje, predvsem pa najbolj pomembno izbrati avtorje in producente, s katerimi bom lahko ostala takšna pevka, kot sem se publiki predstavila tudi v oddaji Spet doma. In vesela sem, da me je pot takrat združila z Matjažem in Uršo Vlašič ter producentom Boštjanom Grabnarjem, ki je bil tudi naš glasbeni vodja skozi celotno tekmovanje v oddaji Spet doma. Skupaj smo ustvarili mojo prvo pesem Ni ona, kasneje pa sem pri prvem studijskem albumu spoznala še producenta Martina Štibernika, s katerim sva kasneje skupaj ustvarjala še naslednje štiri.
Na enem od družbenih omrežij ste objavili svoj prvi intervju, v katerem ste dejali, da želite v prihodnje ustvarjati glasbo, pri kateri boste zelo uživali ter da bo glasba všeč ljudem. Ste to željo uresničili?
Mislim, da sem skozi leta uresničevala mojo željo, predvsem pa sem ostala zvesta sebi, glasbi, ki mi je všeč in jo najbolj čutim, hkrati pa sem sama ob svoji glasbeni poti odraščala kot oseba in pevka. Pesmi in vse koncertne ter studijske izkušnje so mi dale res ogromno. Z leti so se zato temu primerno spreminjale tudi moje pesmi in besedila.
“Res sem vesela in hvaležna, da sem po petnajstih letih še vedno lahko na odrih in da publika tako lepo sprejme vsako novo pesem, ki jo izdam. Jih pa seveda vedno tudi skrbno izbiram.“
Ne samo, da ste odlična pevka, odigrali ste tudi vlogo Mete v prvem slovenskem avtorskem muzikalu Cvetje v jeseni. Kako ste se znašli v tej vlogi? Muzikal je imel sicer kar 170 ponovitev?
Hvala za te lepe besede. Muzikal Cvetje v jeseni je bil zame velik izziv, za katerega sem se odločala kar nekaj časa. Ko sem sprejela odločitev, pa sem začutila veliko odgovornost in spoštovanje do celotnega projekta. Potiho smo sanjali o tako velikem uspehu predstave z več kot 170. ponovitvami, bi pa bila vesela tudi, če bi jih imeli le deset, saj je bilo to zame eno najlepših obdobij življenja in tudi moje glasbene poti.
V enem izmed intervjujev ste tudi dejali, da ste kot najstnica največ poslušali Britney Spears, Kelly Clarkson in Avril Lavigne. Kaj pa danes, katera glasbena zvrst in katere glasbenike najraje poslušate?
Res je, stene v moji sobi so bile polepljene z besedili, prepevala sem cele popoldneve po šoli in nastopala omaram. To je bil moj ventil in res sem uživala, ko sem doma pela in plesala.
“Danes poslušam ogromno zelo raznolike glasbe, največ koncertne, torej živih posnetkov iz različnih prizorišč, rada pa pogledam tudi glasbene dokumentarce. Od sodobne pop glasbe se veselim novega albuma Adele, sicer pa trenutno najbolj uživam ob poslušanju diskografije Pink Floydov.”
Ste preprosti, iskreni, pristni. Mislite, da je to razlog, da ste med slovensko publiko zelo priljubljeni?
Verjamem, da je v prvi vrsti glasba tista, ki nas najbolj povezuje in vesela sem, da se sporočila mojih pesmi dotaknejo poslušalcev. Nenazadnje so besedila tudi odraz mene in skozi tekste poslušalci lahko vsaj delno začutijo tudi mojo zgodbo, življenje, ki ga živim, moj način razmišljanja.
Verjamem, da so preproste stvari največkrat najlepše, da imamo ljudje radi iskren in pristen stik. In k temu stremim tako v odnosu do poslušalcev, kot tudi v vsakodnevnem življenju. Rada imam publiko in vesela sem, da lahko s svojim glasom nekomu nekaj lepega dam. In kar je najlepše, tudi če imam sama kdaj slab dan, v trenutku, ko pridem na oder, vse to izgine.
Vedno ste nasmejani in dobre volje. Kakšna pa je Nina, ko ima slab dan?
Iskreno… zelo redko sem slabe volje. Če že, me ponavadi prizadene ali pa sem razočarana, kadar začutim preračunljivost, egoizem ali to, da nekdo nima sočutja ali vidi samo samega sebe. Ponavadi je to značilno bolj za poslovni svet.
Ste se v glasbeni karieri kdaj znašli v tistem »temačnem obdobju«? Ste kdaj podvomili v svojo glasbeno kariero?
Zares podvomila nisem nikoli, sem pa občutila strah ob pomembnih prelomnicah na moji poti ali ko sem se znašla v zame povsem neznani situaciji. Tako kot vedno, sem jo sprejela kot izziv in se iz nje želela nekaj naučiti o sebi za nazaj in si pridobiti novo izkušnjo za prihodnost.
Glasbeniki ste bili med tistimi, ki jih je epidemija najbolj prizadela. Kako ste preživeli to zoprno obdobje korone in kaj od predkoronskega obdobja ste najbolj pogrešali?
Res smo bili prvi, saj so nam že s 7. marcem odpadali koncerti, še predenj se je epidemija uradno začela. Obdobje smo preživeli tako kot vse prizadete panoge.
Bilo je težko. Usmerili smo se v kreativo in razmišljali o možnih scenarijih, ko bo tega konec. Pogrešala sem seveda stare čase pred epidemijo. Predvsem ljudi s katerimi smo se prej veliko družili in ustvarjali.
Kaj pa danes, ko smo po popolnem zaprtju vendarle malce bolj zadihali in začeli živeti vsaj približno (bolj) normalno – česa se vsak dan najbolj veselite?
No, od normalnosti smo vsaj še daleč. Smo pa veseli, da lahko koncertiramo vsaj pod trenutnimi pogoji. Popolno zaprtje je tudi psihično zelo naporna stvar in nastopi, ki jih imamo te dni, lepo kažejo, da ljudje radi pridejo in so veseli koncertov in na sploh socialnega stika.
Verjamem, da so preproste stvari največkrat najlepše, da imamo ljudje radi iskren in pristen stik.
Ker ste že ničkolikokrat stopili na oder, vam verjetno ne manjka takšnih in drugačnih prigod. Bi nam zaupali eno najbolj smešnih, ki vam ta hip pade na pamet?
Joj … V času, ko je koncertov in obveznosti veliko, je zelo pomembna dobra komunikacija in usklajenost cele ekipe. Včasih se pa tudi kaj zalomi. Tako se nam je enkrat zgodilo, da je del ekipe šel v Miren pri Novi Gorici, drug del pa v Mirno Peč na Dolenjskem.
N.Š.
