Ko odložiš avtobiografijo z zgornjim naslovom pomisliš: »Temu Grilovemu Janezu z Riglja, gospodu dr. Janezu Grilu, pri katerem gospod lahko napišeš z veliko začetnico, so pa rojenice res bile naklonjene. In še enkrat ponoviš: »Ampak res so ga imele rade! Kakšno ustvarjalno, lepo, uspešno, a tudi odrekanj polno življenje.«
Iz vasi Bušinec pri Dolenjskih Toplicah, Bogu za hrbtom, iz fanta, ki naj bi postal kmečki gospodar, ga je usoda, predvsem pa zdrava kmečka pamet in ljubezen, ki je je bil deležen v družini, vodila po čudovitih poteh. Domača in tuja Alma mater mu je zaradi bistrosti omogočila, da je bil kasneje, zlasti doma, pomemben soustvarjalec posebnega obdobja v zgodovini slovenskega naroda. Na osamosvojitev je izredno ponosen, ob tem pa v knjigi jasno zapiše, da se v Sloveniji premalo zavedamo, kaj smo dosegli.
Skratka, med ljubitelje dobrega branja se je pred kratkim nekako v ilegali pojavilo novo delo novomeškega dušnega pastirja SVETO, PREPROSTO IN PRISTNO. Naslovu je botrovala pesem Srečka Kosovela Eno je vroče, žeja pravice in odrešitve, eno je sveto, preprosto in pristno. Čudovit verz, ki si ga je blagi novomeški klerik z zanimivo življenjsko zgodbo izbral za novomašno geslo daljnega leta 1973. Tako je avtobiografija izšla ob njegovi zlati maši, kot lahko preberemo na platnicah lepo oblikovane knjige.
Prvi vtis, da gre samo za klasično avtobiografijo – kmalu bralec ugotovi, da je pero nekdanjega uspešnega urednika Družine zelo nagnjeno k humorju, – opremljeno s številnimi fotografijami, prekrije ugotovitev, da knjiga na argumentiran način pojasni slovensko bolečino, ki traja skoraj osem desetletij in se je začela sredi 2. svetovne vojne. Gre za izvensodne poboje, za avtorjev krik po pravičnosti. Kaj več na to temo ne kaže zapisati, kajti kogar zanima, kako živeti v slogi navzlic dogodkom iz polpretekle zgodovine, bo našel odgovor v tej knjigi. Aktualni predsednik ljubljanskega Rotary kluba ga je lepo oblikoval.
Grilovo zadnje literarno delo – pa domnevam, da vendarle ni zadnje, saj ima navsezadnje ta gospod širokih, tudi mednarodnih obzorij, mož iskrivega duha, še toliko za povedati. Še zlasti iz šestletnega bivanja v večnem mestu, ko je bil kot doktorski študent v času zloglasnih in morilskih Rdečih brigad slabo uro talec v nekem rimskem bifeju – je dragoceno tudi z domoznanstvenega vidika. V njem boste poleg že rahlo pozabljenih priimkov našli tudi zgodbe vezane na imena nekaterih trdih revolucionarjev: v knjigi se pojavita Miha Marinko in Franc Leskovšek Luka, pa jugoslovanski visoki funkcionar, veliki gobar Stane Dolanc. Prav tako nemški politik Helmut Kohl, pa nekdaj strastni kadilec, sedaj upokojeni kardinal dr. Franc Rode in znameniti prošt Jožef Lap, ki so ga imeli radi tudi novomeški ateisti, in še številni drugi … Prav zanimivo se bere zapis, kako je mladi dolgolasi kaplan Janez Gril – ‘bitlovska’ frizura je močno jezila takratnega tamkajšnjega župnika in veselila mladež – na kranjskem igral tenis s prvoborcem, partizanom in cerkvenim ključarjem, pa tudi z upokojenim polkovnikom JLA, ki je tistim, ki so na igrišču prekinjali, po vojaško ukazal: »Kadar igram tenis s kaplanom, se na stadionu ne bo klelo«. In se ni.
Knjiga bo bralcu ponudila veliko informacij iz življenja in dela dr. Janeza Grila na njegovi ‘poti spominov in prijateljstva’, kot zapiše uvodoma. Poskrbela bo za sproščen nasmeh in dobro voljo. Navsezadnje boste v njej našli tudi odgovor, kaj pravzaprav pomeni beseda, v Grilovem primeru hudomušna kratica ORKADUŠ. Ne, ni duhovnikova kletvica, pač pa je kratica pomenila Organizacijo katoliških dušebrižnikov!
Skratka, gre za zanimivo, duhovito branje: Sveto, preprosto in pristno.
J.P.
