Slovenci smo narod, ki je precej vezan na svoj dom in večina nas ima rada rutino. Si prestavljate, da se zbujate na različnih koncih sveta, da vašo pot na delo zamenja pot na novo vznemirljivo lokacijo? Si morda predstavljate, da bi živeli v šotoru? Klara Avsenik Žagar iz Straže in njen mož Klemen sta poskusila oboje. Fotografinja, ustvarjalka vsebi, psihologinja, kuharica in še bi lahko naštevali je z nami delila nekaj utrinkov njenega nevsakdanjega vsakdana. Njune dogodivščine sicer lahko spremljate na Instagramu @klaraazagar.
Lanskega decembra sta se Klara in Klemen naveličala mraza in zime. Dolgo obdobje korone je še dodatno vzbudilo idejo po novih dogodivščinah in dve pustolovski duši sta sprejeli odločitev – življenje v kombiju. Si predstavljate? Zagotovo se vam porajajo vprašanja, kje bi se tuširali, kje bi prali, kje kuhali in jedli?
Klemen in Klara sta si odgovorila na zastavljena vprašanja, kupila kombi, v njega povabila še pasjega prijatelja Piknika in vsi skupaj so odšli na pot. Destinacija: tam kjer je malo bolj toplo.
»Piči Miško« in piči gas
S »Piči Miškom« se je druščina odpravila proti Italiji, Španiji in Portugalski. Piknik je pot odlično prenašal, navdušeno se je sprehajal po množici pasjih parkov v Španiji in užival v oceanu na Portugalskem. Klemen in Klara sta se po mesecih na poti naučila, da te majhen prostor kombija ne omejuje. »Iz izkušnje sem se naučila potrpežljivosti, večje prilagodljivosti, španščine,« našteva Klara, ko jo vprašam, kaj ji je potovanje doprineslo.
Na pot sta vzela preveč oblačil, ki sta jih sproti že razdala. V Španiji sta noč preživela s skupino Nemcev, ki so ustanovili nekakšno skupnost, se Klara spominja zanimivih doživetji. Življenje v hiši na štirih kolesih jima je prineslo nešteto jutranjih kav ob morju. »Najbolj pogrešam bližino morja. Zbujati se na obali je bila namreč ena najbolj čarobnih stvari potovanja. Prav tako pogrešam spoznavanje novih mest in kulinarike. Najbolj pomembna stvar, ki sem se jo naučila v kombiju in prenesla tudi v sedanje življenje je “Don’t panic!” oziroma po slovensko “Brez panike!”.«
Panika?
V paniki ravno nista bila, je bil pa položaj precej neprijeten. Po 10 dnevih na poti jima je v Toskani začela svetiti rdeča opozorilna lučka. Po treh urah čakanja na asistenco jih je voznik odložil v Firencah. Zaposleni so ravno imeli čas kosila, nakar so jima rekli, da bo kombi nared šele čez dober teden. Bili so namreč božično-novoletni prazniki. Po srečnem naključju sta v bližini našla drug servis in še večja sreča je bila, ko so tam ugotovili, da s kombijem ni nič narobe. Pa še zaračunali jima niso nič.
Dogodivščine so nizali eno za drugo. »Za vedno mi bo ostalo v spominu obdobje zadnjega meseca potovanja po Portugalski, ko nisem objavljala na socialnih omrežjih in smo s počasnim tempom raziskovali nove plaže ter se družili z zanimivimi ljudmi. Čimprej pa bi pozabila kako slabo delajo dostavljalske službe v Španiji – s tem sva imela največ problemov.«
Idejo o popolno nomadskem življenju sta do nadaljnjega preložila, njun dom je zdaj postala idilična zidanica na Dolenjskem.
»S prenovo zidanice sva za letos ravnokar zaključila. Vse je šlo po planu – kar je super, ker sva se vsega lotila sama. Življenje v majhni zidanici na Dolenjskem nama ustreza, ker je mirno, soustvarjaš lahko svoj prostor, sosedje so srčki …« doda v smehu.
Ja, in dom je tam, kjer je srce, pravijo.
