“Ljubezen je centralno ogrevanje našega vesolja. Je čustvo, ki motivira naša dejanja in nam daje smisel. Določa naša socialna vedenja, nas spodbuja in hrabri. Toda hkrati nas lahko žene v ljubosumje, sovraštvo in samouničenje.“ (Richard D. Precht)
Že v prvih trenutkih našega obstoja smo odvisni od ljubezni, ljubezni matere. Je prva in edina oseba v našem življenju, ki zadovolji naše biološke in čustvene potrebe. Je nekdo, ob katerem se nam širijo obzorja in ob prvih naših samostojnih korakih pusti, da začnemo samostojno raziskovati neznano. To neznano pa je kot magnet za spoznavanje vseh radosti in slabosti plasti življenja. Ob spoznanju, da nismo sami, da nas obkrožajo naši dragi, postanemo samozavestnejši in pripravljeni, da nas vrtiljak življenja ponese na krilih neustavljivega. V pričakovanju in želji, da z zunanjim svetom izpostavimo vez, ki nas popelje do prvih pristnih odnosov. Doživimo ljubezni, polne neustavljive vznemirjenosti in zanosa.
So prijatelji, ki s svojo iskrenostjo dokažejo, da tudi izven varnih domačih zidov obstaja odnos, ki nam daje temelje za vse prihodnje ljubezni. To so tisti prijatelji, ki ostanejo v našem življenju za vedno ali pa samo pustijo nepozaben pečat, ki nam omogoči, da lahko jadramo proti nadgradnji prihajajočih odnosov. Z njimi zgradimo vez, ki je najmočnejša, ki vedno dopušča raznolikost in kjer egoizem izgubi ves svoj zagon. Prav ta egoizem pa prepogosto prekine iskrenost ljubezni, pri prvih spoznavanjih, najbolj občutljivih medsebojnih stikih in tudi vseh, ki še sledijo. Egoizem pri ljubezni nima kaj iskati. In ravno zaradi tega tako zelo pogosto omenjamo brezpogojno ljubezen. Brezpogojna ljubezen ne obstaja. Ljubezen preprosto je ali pa je ni. Gre za najbolj globoko in čisto čustvo, ki lahko omehča še tako prizadeto srce. Od čistosti srca pa je odvisno sprejemanje drugačnosti. Vsa drugačnost, ki ni usklajena s predpostavljenimi človeškimi normativi. Normativih, ki so bili postavljeni z namenom, da se ohrani čistost človeške vrste. Seveda ob veliki zmoti in nevednosti, da je ravno ta drugačnost edina zmožna čiste iskrene ljubezni. Kajti je neobremenjena z okolico, ne pozna pretvarjanja in ni tekmovalna. Preprosto živi.
“Ljubezen je najbolj nerazumljiva, najbolj neutemeljena in hkrati najbolj samoumevna resničnost absolutne zavesti.“ (Karl T. Jaspers)
Skozi zavest dojemanja ljubezni pa se kaj hitro zataknemo v fazo zaljubljenosti, ki jo radi zamenjamo z ljubeznijo. Zaljubljenost popači dejansko stanje in dopusti, da si s pričakovanji ustvarimo napačno sliko. Idealiziramo resničnost, ki ne obstaja. Gre zgolj za predstavo, ki smo si jo naslikali in od katere, ko bo faza zaljubljenosti minila, ne bo ostalo nič. V kolikor le ni idealizirana predstava preveč odstopala od resničnosti, potem imamo srečo in bomo okusili ljubezen. Za čisto pravo ljubezen pa ni dovolj zgolj spoznanje, da jo prejemamo, še bolj pomembno je, da jo dan za dnem dajemo. Seveda ob zavedanju, da v zameno ne pričakujemo ničesar. S pričakovanji prekinemo naravni tok, ki bi poskrbel, da bi vse, kar nam je namenjeno, spontano prišlo do nas. Ljubezen ne izbira, samo poskrbi, da jo občutimo v vsem svojem bistvu. Pomembno pa je, da spoznamo zakonitosti življenja, s katerim si lahko ustvarimo harmonijo, ki nas popelje do popolnosti dojemanja vsemogočega.
Harmoničnost odnosov pa je v veliki meri odvisna od zrelosti posameznika. Ta omenjena zrelost nima popolnoma nobene povezave s starostjo. Gre za zrelost, ki ne dopušča medsebojne tekmovalnosti, ki ne pozna materialnih priznanj in ne pričakuje hvalnic, ampak poskrbi, da seje zadovoljstvo. Nikoli nič ne pričakuje v zameno, preprosto samo daje. Je neustavljiva pri izkazovanju naklonjenosti in ljubezni. Zrela ljubezen je zmožna premagati vse prepreke, ki ji pridejo nasproti. Zanjo ni ovir, ker ne pozna pogojevanja in ne vsiljevanja. Je kot deroča reka, ki si sama utira pot in »obišče« le tiste, ki vedo, da je spoštovanje njen temelj. Spoštovati vse tisto, kar zajema življenjski naravni tok in je osnova za sprejemanje zrele ljubezni. Če boste v življenju okusili vso njeno radost in bistvo, potem ste doživeli vse. V sebi boste občutili mirnost, ki vas bo popeljala do najglobljih občutkov. Morda se vam bo zdelo, da vas nihče ne razume, vendar boste za ljudi kot magnet. Tudi sami si ne bodo znali razložiti, zakaj jih tako neustavljivo privlačite. A to ne bo nič drugega kot čistost v vsej svoji biti, ki odseva ljubezen.
“Ljubezen ni vse v življenju, toda brez ljubezni je vse nič .” (David R. Precht)
S.K.