Sreča ni nekaj, kar bi samoumevno pričakovali, da vam pripada. Tudi ni enako univerzalno pomensko določena za vse izmed nas. Vsi smo unikatni, individualni in prav tako je z razumevanjem sreče.
Sreča je stanje duha. Vaše misli so tiste, ki kreirajo vašo prihodnost. Tisto, kar je ta trenutek v vaših mislih, je vaš jutri. Ne krivite nikogar za vaše trenutno življenjsko stanje. Ste točno tam, kjer morate biti. Do stanja, kjer ste sedaj, ste prišli na zavedni ali nezavedni ravni. In usoda nima prav nič pri tem. Je le priročno orodje, ki je “krivo”, da niste srečni. Ne iščite zadovoljstva zunaj sebe, ta se skriva znotraj vas. In vedno je dosegljivo zgolj tukaj, v tem trenutku. Nikoli v prihodnosti.
Največja napaka, ki jo delamo ljudje je, da se primerjamo z drugimi. Nemogoče je graditi srečo na temeljih tujih izkušenj. Samo vi veste, kaj vas dela močne in kaj je tisto, kar vam onemogoča korak naprej. Sami si postavimo omejitve, ki nam posledično onemogočijo pot do tako željene sreče. Je res vse odvisno od nas samih? Smo res sami scenaristi svojega življenja?
Slednja pripoved je odraz sreče, ki je v vsakemu od nas. »Sredi gozda, stran od vrveža živita mama lisica in njen sin lisjaček. Vsako noč raziskujeta po gozdu, kjer domujejo še ostale živali. Podnevi mali lisjak sanjari, kako bo nekoč velik in zvit. Neko popoldne, ko je že dišalo po jeseni in je listje naredilo mehko odejo po gozdu, se mama lisica ni počutila dobro. Sklenila je, da bosta ostala doma in z malo sreče bo naslednji dan že zdrava. Mali lisjaček je bil ves nesrečen, ker sta ostala doma. Sklenil je, da bo šel sam in našel srečo za mamo lisico. V temnem gozdu je srečal veverico, ki je pridno nabirala želod in ga globoko zakopala v zemljo. Vprašal jo je, kaj je sreča. Vsa vesela mu je odgovorila, da je zanjo sreča pod zemljo, in sreča bo, če bo pozimi pod debelo snežno odejo našla želod. Vendar ni bil zadovoljen, ker želod mami ne bo pomagal do zdravja. Ne daleč stran sreča srako. Poln pričakovanj vpraša srako, kaj je zanjo sreča. Sraka vsa razigrana mu pojasni, da je to prostor, ki ga ima visoko nad tlemi, kjer ima dober pregled. Po njenem ne more biti sreča nič drugega, kot vse kar se lesketa in iskri. A iskati jo bo moral sam. Kako naj mami pomaga vse, kar se lesketa in iskri? To že ni sreča, ker od tega mama že ne more ozdraveti. Skozi vejevje dreves huškne sunek vetra, mali lisjak zagleda zajčka. Ves plašen se skriva za drevjem. Lisjak ga povpraša, če mu pomaga najti srečo. Brez obotavljanja mu odgovori, da je sreča, če ga lisica ne poje. Lisjak se nasmehne in zagodrnja, da je v njegovem malemu trebuhu premalo prostora zanj. Že več ur mine, ko mali lisjak še vedno teka po gozdu. V daljavi zagleda hiše in jezen sam nase, kako to, da se ni že prej spomnil, da, če kdo, so ljudje tisti, ki zagotovo vedo kje lahko najde srečo. Hitro kolikor more steče do hiše, kjer stoji mali otrok. Zakriči mu že od daleč, da išče srečo za svojo mamo. Tedaj stopijo iz hiše dečkovi starši in ga odpeljejo v hišo, ker se bojijo za dečkovo zdravje. Že obupan se počasi vrača domov skozi gozd in v trdni temi se nekaj zasvetlika. Ko pride malo bližje zagleda sovo. Zelo se jo razveseli, ker meni, da je sova najmodrejša žival v gozdu in jo prosi naj mu pokaže pot do sreče. Sova pogleda malega lisjaka in mu ukaže naj se vrne domov. Ves razočaran se res odpravi proti domu. Mama lisica ga je zelo vesela, srečna je, ker je on spet doma. Vendar mali lisjak ves nesrečen reče mami lisici, da on ni tisti, ki bi zanjo našel srečo. Mama lisica mu odgovori. Sreča prebiva v vsakemu izmed nas! Ni je treba iskati. Srečo moramo le prepoznati«.
In ne pozabite, sreča je posledica delovanja in je vedno na strani pogumnih!
S.K.
