Mirko Vorkapić je vsestranski Novomeščan. Na odru ga spremljajo navdušenci nad rapom, v športnih dvoranah so ga nekoč spremljali ljubitelji borilnih veščin. Zdi se, da je na nogah 24 ur. In tudi dela na 24ur.com, kot eden najbolj vidnih in prodornih novinarjev. Kako se ustvarjanje rim meša z novinarstvom in obratno? In kako vsestranskega ustvarjalca ga sprejema domača publika?
Recimo, da vas o tem, kar počnete povpraša nekdo, ki vas ne pozna. Kaj bi najprej izpostavili? Rap, šport, novinarstvo?
Trenutno bi našteval v tem vrstnem redu: novinarstvo, rap, šport. Pred 6 leti bi bilo zaporedje ravno obratno, rap pa bi bil vedno v sredini. Vse pa je povezano z denarjem in novinarstvo je edino, ki mi omogoča preživetje, zato je v zadnjih letih na prvem mestu.
Delujete na ogromno področjih, katero od teh vam je v največje veselje in katero vam prinaša največ stresa?
S športom in borilstvom sem zrasel, je neločljiv del mene in tako bo tudi ostalo, čeprav to sedaj počnem povsem rekreativno. Glasba je na drugem mestu in predstavlja ventil za sproščanje čustev in misli. Novinarstvo pa je en velik stres, to nam je vsem, ki delamo v medijih, jasno. Je pa res, da je v tem pogledu vsaj malo primerljivo s tekmovalnim športom. Tudi tam si pod velikim pritiskom, in ko premagaš neko prepreko, nasprotnika, ekipo, se ob sprostitvi stresa sprožajo silovite energije. Podobno je v novinarstvu, ko se ukvarjaš z zahtevno temo in delaš obširen novinarski prispevek. In zdi se, da so ti trenutki premagovanja težkih izzivov ekstremno zasvojljivi. Zato, ko si enkrat notri, težko prideš ven.
Zdi se, da delate 24 ur. Kaj najraje počnete, ko ne potrebujete početi nič?
Najraje počnem nič. To se zgodi ekstremno redko, ampak obožujem dolgčas. To je zame nekaj izjemnega.
Kot novinar ste dnevno vpleteni v dogajanje doma in po svetu. Mislite, da zato lažje najdete inspiracijo za rime?
Brez dvoma, ampak je treba vedeti, da je to samo en del reala. Novinarji živijo, ali živimo v svetu novinarskih konferenc, vprašanj prek elektronskih sporočil uradom in ministrstvom, klicev sogovornikov ter tu in tam, ter vse manj, stikom z ljudmi na terenu glede specifičnih, ozkih tem. Zunaj tega malega sveta obstaja veliko drugih realnosti. Od njih se ne želim ločiti iz nešteto razlogov, hip hop in znotraj njega rap, sta zagotovo dva od teh. Ker živita tam, kjer novinarstva ni (več). Zato inspiracijo iščem predvsem zunaj svoje profesije. Mislim, da je vedno potrebno ohranjati neko kritično distanco do svojega poklica, sicer postaneš ignorantski.
Vaši videospoti in celostna podoba so izjemno dovršeni. S kom sodelujete in kdo vam pomaga pri produkciji? Kako pa vaš slog sprejemajo prebivalci Novega mesta?
Pri videospotih sodelujem z različnimi mojstri. V zadnjem času največ z Žigo Čibejem in Andrejem Srebrnjakom, ki je avtor najnovejšega videospota Jesen. Ta celotni izdelek je nekaj posebnega in to izjemno redko rečem za katerokoli delo s katerim sem povezan.
Novomeščani, kot ljudje, so me vedno zelo dobro sprejeli, hodili na moje dvoboje, glasno navijali, hodili na koncerte in širili besedo o moji glasbi. Večje težave sem imel z institucijami ter s takšnimi in drugačnimi lokalnimi ‘elitami’. Od teh sem bolj redko dobival priznanja, tako v športu kot tudi v glasbi, čeprav sem skupaj s kreativno ekipo, ki jo tvori tudi producent Timo Radović, ali športnim klubom Scorpion, naredil ogromno za promocijo mesta. To je dejstvo.
Če sva ravno pri Jeseni, kako je nastal celoten projekt?
Pesem je nastala zelo spontano, v nekem trenutku drugačne kreativnosti, ki jo je spodbudila drugačna glasbena podlaga Tima Radovića. Aranžmajsko sva kompozicijo sestavila skupaj v studiu. Sestavljena je iz štirih delov, ki predstavljajo štiri obdobja, štiri stanja duha, štiri faze boja, štiri letne čase. Pesem je iz štirih stavkov sestavljena ulična simfonija. Za vizualno podobo je poskrbel Andrej Srebrnjak. Videospot je v celoti njegovo delo, od ideje do scenarija in scenografije. Mislim, da je ustvaril mojstrski vizualni izdelek, neprimerljiv v slovenskem hiphopu, morda celo širše. Do svojih komadov sem sicer precej kritičen, redko komentarjem “ej ful dobr svaka čast” zares verjamem. Ne, ker ne bi zaupal iskrenosti mnenja drugih, ampak ker mislim, da vendarle ni tako dobro. Seveda, če mi stvar ni ok, je ne izdamo. Ampak komade, ki so presežek, lahko preštejem na prste ene roke. In ta je, skupaj z videospotom, eden od teh. Na tem mestu bi se zahvalil vsem, ki so pomagali pri nastanku videospota. To so Tara Turk, Marko Šobot, Julija Umek, Dolores Padewsky, Tomaž Bobnar, Alen Pušič, Rok Udovič, Nejc Smodiš, Matevž Bašelj in Mihajlo Milić.
Hkrati je single Jesen tudi zadnje dejanje pred izidom albuma Atila. Ta pa ne bo prišel v standardni obliki cd ovitka, ampak bo CD spremljala knjiga, moja in Timova rap avtobiografija. Tudi to je unikat v slovenskem hip hopu. Seveda bo vse skupaj dostopno tudi v digitalni obliki. Izide pa še letos. Upam, da bo kdo v najinih zapisih našel svoj navdih ali pa potrditev. Poleg lastnega izražanja ustvarjamo tudi zaradi tega.
Kdo je vaša ciljna publika? Kakšne odzive dobivate, predvsem od ti. generacije Z?
Moja ciljna publika so vsi, ki želijo poslušati, kar imam za povedati in tisti, ki želijo pogledati, kar imam za pokazati. Tukaj ne diskriminiram. Vesel sem tudi, če so del publike tudi tisti, ki povsem nasprotujejo mojim stališčem. Je pa res, da imam občutek, da so razlike med generacijami vse večje, morda tudi zato, ker te klasifikacije in delitve na milenijce, boomerje, zoomerje še povečujejo razkorak. Živimo v svetu, kjer se s povečevalnim steklom iščejo razlike, odkloni in posebnosti, katere se potem poudarjajo in razpihujejo, včasih do točke konflikta. Ljudi je treba poslušati in razumeti, še posebej pa se od njih učiti in iskati stičišča. Trudim se biti v stiku tako z mlajšimi kot starejšimi. In ko se spoznamo, se razumemo. Temu primerni so potem tudi odzivi. Z mladimi sicer vsako leto delam kot mentor rap delavnice na Mladem rapetku in drugih dogodkih.
Kako aktivni ste še v boksu, kakšen odnos imajo današnji mladi do borilnih veščin?
Po dveh letih premora sem znova prevzel trenersko vlogo. Tokrat vodim treninge tajskega boksa v ljubljanskem Excel gymu, ki ga vodi moj dolgoletni novomeški prijatelj Leo Kostić. Vzdušje je super in vesel sem, da sem se vrnil v svoje primarno okolje, čeprav v drugi telovadnici.
Mladi imajo takšen odnos, kakršnega ima njihov trener. Če trener ne spoštuje veščine, tudi mladi ne spoštujejo njega. In pri spoštovanju se začne in konča. Sploh v borilnih veščinah. Moram reči, da imam dobre izkušnje.
