Danes slavimo ljubezen. Ženijo se ptički, prebuja se pomlad. Poznate legendo gregorjevega? Izročilo o sv. Gregorju, ki se je ohranilo v pripovedkah in legendah, omenja nezakonskega sina, ki ga je mati spustila po vodi v košari. Našel ga je mlinar. Po drugi različici je bil kot dojenček v sodčku po vodi pripeljan do mlinarja. Po drugi zgodbi je šel Gregor v skalnato votlino in vrgel v vodo ključ. V eni od zgodb, ki ne izvira iz Tržiča, govori o zmaju (bog Veles), ki je jedel ovce in nekoč pojedel tudi otročička iz zibke. Ljudje so zaradi tega nad zmajevo luknjo postavili cerkev, jo posvetili sv. Gregorju in bili rešeni nadloge.
Zanimiva je različica zgodbe o grofici, ki naj bi nezakonskega otroka položila v skrinjico in ga spustila po vodi. Prav tako naj bi ga rešil mlinar, vzel dečka k sebi in ga krstil za Gregorja, ljudje pa so ga zmerjali za povodnega črva (kača, zmaj) – Velesa. V nadaljevanju je ribiča prosil naj ga zazida v skalovje, ključ od vrat pa je vrgel v morje. Tudi v tej zgodbi je zopet predstavljen motiv vode, po kateri naj bi v skrinji plaval Gregor, omenja se tudi skalovje.
Na prvi pomladanski dan, za kar je med ljudmi veljalo gregorjevo, se je po vsem Slovenskem širila govorica, da se ptički ženijo. Pare naj bi si izbrali že na dan sv. Valentina (14. februar), ponekod so pravili, da se ženijo na Vinkovo (22. januar), drugod na gregorjevo. Da se ptički ženijo na Vinkovo, so pravili ponekod na Štajerskem, Dolenjskem in Koroškem. Da imajo ptički ženitev na Valentinovo, so pravili v okolici Brežic in Ormoža. V Malenskem vrhu in Kropi pa naj bi se ptički ženili na gregorjevo.
Kako pa gresta skupaj »lučna pečenka« in gregorjevo?
Stara modrost pravi, da človek jè, kar jé. Kljub temu, da gre za postno obdobje, se na gregorjevo niso mogli izogniti mesu. Tako so s slovesno večerjo naznanili prihod dobe, ko luč zaradi daljšanja dneva ni bila več potrebna.
