Obdobje epidemije koronavirusa od vseh ljudi terja veliko prilagodljivosti in strpnosti. To je še kako pomembno v družinah, ki nenadoma skupaj preživljajo veliko več časa, kar pa lahko privede do več trenj v medsebojnih odnosih. Glede na policijska poročila, ki jih redno prejemamo v uredništvo, smo dobili občutek, da je nasilja v družinah več, kot običajno. Naše sume smo zato želeli preveriti pri dveh ključnih ustanovah za preprečevanje nasilja v družinah, na Policiji in Centru za socialno delo v Novem mestu.

“Porast nasilja v družinah v pričakovanju.”

Na Centru za socialno delo potrjujejo, da v tem času tudi sami opažajo porast tovrstnih primerov, vendar večji porast šele pričakujejo. Predvidevajo namreč, da ljudje v primeru nasilja ne pokličejo pomoči takoj, zaradi česar sumijo, da je nasilja najverjetneje več, a zanj še ne vedo. Iz Policijske uprave Novo mesto sporočajo, da »policisti tudi v času razglašene epidemije in uvedbe ukrepov za zajezitev širjenja bolezni dosledno preiskujejo vsa naznanjena in zaznana kazniva ravnanja (prekrški in kazniva dejanja) ter izvajajo vse potrebne ukrepe za zaščito žrtev.« Ali porast opažajo tudi na Policiji, nam razkriva statistika, ki na območju Novega mesta in okolice od 1.1. do 17. 4. beleži »33 kaznivih dejanj nasilja v družini (32 v enakem obdobju leta 2019) in 27 kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje (40 v enakem obdobju 2019).«

Očitno nekega večjega porasta še ni opaziti, a tako, kot CSD, tudi Policija pravi, da »je vsekakor možno, da je nasilja več od obravnavanih primerov, vendar v teh razmerah nasilja nihče ne vidi in ne prijavi ali pa žrtev nima možnosti prijave. Žrtev v takih razmerah težje prekine krog nasilja in poišče pomoč. Ob poznavanju dinamike nasilja znotraj zasebnih prostorov se zavedamo situacij, ko se zaradi omejitvenih ukrepov zaradi pandemije žrtve težje in redkeje odločijo za klic na policijo, center za socialno delo ali na nevladne organizacije. Otežena jim je tudi nemotena komunikacija z drugimi
osebami v njihovem socialnem krogu (svojci, prijatelji, sodelavci idr.).

Vzroki za nasilje v družinah

Marsikdo pomisli, da je za nasilje nad družinskimi člani najpogosteje kriv alkohol oziroma vinjenost povzročiteljev, kar deloma potrjujejo na socialnem delu. Glavni vzrok pa pripisujejo ravno spremembi življenjskega sloga, kjer družinski člani preživijo veliko več časa skupaj, nekaterim pa to predstavlja dodatni stres in morda izčrpanost, kar privede do kritičnih stanj, ki izzovejo nasilje.

Ukrepi iz strani CSD

Žal so v situacijah nasilja v družini mnogokrat prisotni tudi otroci, ki tovrstne dogodke doživljajo na drugačen, intenzivnejši način. Ko samo pomislimo, kakšen pečat pustijo na otroku takšne izkušnje, nas stisne pri srcu. Prav tako žrtve težko ponovno zaupajo ljudem, v njih pa je vseskozi prisoten strah pred tem, da bi se izkušnja ponovila. Zato so zelo pomembni ukrepi, ki se izvajajo po kaznivem dejanju, ki morajo zagotavljati varnost in zadoščenje žrtev po pravični obravnavi.

Povprašali smo o ukrepih, ki jih izvajajo na Centru za socialno delo Novo mesto, ter prejeli kratek in jedrnat odgovor, da ob prijavah ukrepajo »v skladu s pooblastili in strokovnimi smernicami.« Takšen odgovor daje občutek, da so na tako pomembni ustanovi, ki bi morala dati vse od sebe za dobrobit ljudi, pripravljeni ukrepati le toliko, kot jim dopuščajo trenutna pooblastila. Želimo si in pričakujemo od tovrstnih ustanov, da dajo od sebe vse, da bi tako nasilja v družini kot druga kazniva dejanja opravljali z večjo mero entuziazma in željo po spremembah, da se na tem področju uvede ukrepe, ki bodo pomembno prispevali k zmanjšanju kaznivih dejanj. Zakoni in trenutna pooblastila morajo ostati »živa« in se z izkušnjami spreminjati in rasti v smeri izboljšanja.

Ukrepi, ki jih izvaja Policija

Iz PU Novo mesto sporočajo, da »imajo policisti določene zakonske ukrepe za zaščito žrtve in sicer prepoved približevanja na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije in pridržanje na podlagi Zakona o kazenskem postopku. Gre za primere, ko policija z zbranimi obvestili ugotovi, da je zdravje in življenje žrtve tako ogroženo, da se pričakuje, da bo žrtev nasilja tudi v prihodnje. Oseba, ki ji je izrečena prepoved približevanja, mora kraj prepovedi takoj zapustiti, policistu pa izročiti ključe prebivališča. O izrečenem ukrepu policija takoj obvesti preiskovalnega sodnika okrožnega sodišča, ki odloči o podaljšanju prepovedi za čas do 15 dni. O izrečenem ukrepu policija obvesti tudi krajevno pristojni CSD.«

Nekoliko več o dejanskih ukrepih, ki so se v zadnjem času izvajali, nam sporoča statistika, ki razkriva, da »so z namenom zaščite žrtev 23 nasilnežem izrekli ukrep prepovedi približevanja (21 v 2019). Od razglasitve epidemije (od 12. 3. 2020 do 17. 4. 2020) pa so obravnavali 11 kaznivih dejanj nasilja v družini (devet v enakem obdobju 2019) in 10 kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe ter surovo ravnanje (11 v enakem obdobju 2019). Prepoved približevanja žrtvam so izrekli petim nasilnežem (9 v enakem obdobju 2019).«

»Žrtve morajo spregovoriti o nasilju!«

Policisti dodajajo da »je Policija le ena izmed institucij, ki obravnava nasilje v družini. Vedno, ko izvemo za nasilje, storimo vse, da nasilje prekinemo. V nadaljevanju nastopijo druge institucije (CSD, nevladne organizacije), ki lahko žrtvi pomagajo in jo vodijo skozi nadaljnje postopke. Dejstvo pa je, da se lahko ustrezno odzovemo in zaščitimo žrtve le, če smo o nasilju obveščeni. Žrtve morajo spregovoriti o nasilju. Čakanje in odlašanje nasilja in trpljenja ne bo ustavilo, ampak ga lahko le stopnjuje. Žrtve lahko pomoč poiščejo na policiji, v CSD in pri nevladnih organizacijah. Tudi vsi ostali, ki morda izvemo, da se v neki skupnosti nasilje izvaja, se moramo odzvati in nasilje prijaviti. Le na ta način lahko žrtvi pomagamo iz kroga nasilja.«

»Policija zato v tem času z različnimi preventivnimi ukrepi spodbuja strpnost, razumevanje, ljubezen in ničelno toleranco do nasilja, prav tako spodbuja vse, ki so nasilju priča ali zanj vedo, to takoj prijavijo policiji. Ponovno pozivamo vse, ki izvedo za nasilje v neki družini ali so mu kot sosedje morda priča, da nas o tem obvestijo. V prijavi naj navedejo okoliščine – morebitno razbijanje, kričanje in druga opažanja glede domnevnega nasilja. Policisti se namreč ob intervencijah večkrat soočajo s situacijami, ko žrtev stopi v bran povzročitelju nasilja in policistom zanika nasilno vedenje oziroma nasilja iz strahu pred nasilnežem ne upa prijaviti oziroma o njem spregovoriti, kar posledično lahko privede do neustreznih zaščitnih ukrepov in do nadaljnje ali še hujše ogroženosti.«

M.K.