fbpx
Mestnik
Featured Psihologija Zanimivosti & Zabava

Novomeški škof, MSGR. DR. Andrej Saje: »Odločitev za tako poklicanost je tudi tveganje«

MSGR. DR. Andrej Saje, se je na funkcijo novomeškega škofa počasi navadil. Sama sem ga že navajena z mitro na glavi, oblečenega v škofovsko oblačilo. A v duhovniški obleki je videti dostopnejši. In da tak dejansko je, razkrije skozi pogovor. Kljub temu, da je človek številnih funkcij in znanj – predavatelj, nekdanji predstavnik za stike z javnostjo, urednik, itd… – govori na način, ki je blizu vsakemu. Tako visoko izobraženemu ali preprostemu človeku, tako globokemu verniku kot ateistu.

»Tudi, ko so nekatere pobožne žene govorile: »Tale bo pa najbrž župnik, ker je tako priden ministrant,« sem rekel, da to pa zagotovo ne.« Kljub temu, da se je Andrej Saje rodil v verno družino, o duhovniški službi dolgo ni razmišljal.

»Imel sem idejo, da bom gradbeni inženir, vpisal sem se na gradbeno fakulteto, vendar sem kmalu spoznal, da to ne bo moja pot.« O duhovništvu je resno začel razmišljati šele med služenjem vojaškega roka v Bitoli v Makedoniji. Misel, da bi postal duhovnik je potlačil, saj se mu ni zdela realna. »Ta misel se mi je zdela utvara, ker se nisem videl v tej vlogi. Bolj sem misel odrival, bolj je bila živa. Tudi, ko sem začel študij gradbeništva sem se počutil nekako nesrečnega.« Področje gradbeništva mu je bilo sicer blizu, a znotraj njega se je odvijal boj in po nekaj mesecih razmišljanja je sklenil, da se vpiše na Teološko fakulteto. Jeseni leta 1986 se je naposled vse odvilo precej hitro, svoje odločitve do konca ni zaupal nobenemu. »Mama je bila vesela, oče je bil v zadregi, mislil je, da bom doma. Med drugim sem razmišljal, da bom prometnik na železnici, ker je bil prometnik tudi moj oče.« Delo na železnici mu je bilo blizu, poigraval se je tudi z mislijo, da bi bil gozdarski inženir. Zanimalo ga je ogromno stvari, a temeljno vprašanje je zanj bilo: »Kam sem jaz poklican?«

Prizna, da ga je kljub temu spremljal strah, kdaj tudi dvom, a preko molitve, duhovnih vaj, je postal bolj trden, negotovosti je čedalje manj. »Odločitev za tako poklicanost je tudi tveganje. Včasih so me ljudje spraševali: Kaj si ti, kaj študiraš? Sem rekel teologijo. Sploh niso vedeli, kaj je to. Razlagam in cel vlak posluša. So rekli: A te punce ne marajo? Pa sem rekel: Ne, me že marajo,« se v smehu spomni svojih začetkov.

Ker je moj namen v članku predstaviti škofa tudi izven njegove uradne funkcije, me zanima, kako preživlja svoj prosti čas. Načeloma je enkrat na teden prost, a pove, da velikokrat na ta prost dan, padejo obveznosti. Prosti čas si zato enostavno vzame. »Menim, da mora biti nek red pri delu, pri počitku in tudi pri sprostitvi. Mora biti vsaj telovadba, sprehod. Ob prostih dneh grem najraje v naravo, hribi, kolesarjenje.« Prizna, da je morda malce nekonvencionalen, rad ima sneg in smučanje. Blizu mu je turno smučanje, sicer obiskuje tudi urejena smučišča, vendar mu je bližje narava. »Tako smučanje je kdaj bolj » matranje«, kot smučanje. Če se da, poiščem še koga, da nisem sam. Nekateri tereni so bolj samotni in ni pametno, da človek hodi sam.«

Še preden je postal škof je deloval na enem najbolj zahtevnih področji spolnih zlorabah v katoliški cerkvi. »To je bil sistemski problem cerkve, da se s tem ni sistematično ukvarjala, da se je s tem ukvarjala šele, ko so bili primeri resnično odkriti in pokazalo se je, da je problematika zelo resna. Ljudje so spregovorili šele, ko so imeli zaupno okolje, o tem se prej ni govorilo skoraj nič. Danes je priložnosti več. In je prav, da se o tem tudi spregovori. Cerkev je na tem področju naredila pomembne korake, vendar še ne dokončne.« Pomembno je, da se sprejete zakone prenese tudi v prakso in v največji meri prekiniti tok zlorab. Škof izpostavlja tudi pravilno usmerjanje duhovniških kandidatov in tudi ljudi, »da bi bili senzibilizirani za zlorabe v cerkvi – ker večina zlorab se zgodi zunaj cerkve – v smislu, da niso glavni storilci zlorab duhovniki, so pa tudi med duhovniki – na žalost. In za to nam je zelo žal«. Z opravičilom žrtvam zlorab zaključiva temo, ki meče črno luč na rimokatoliško cerkev.

»Korona kriza je pretresla naša življenja«

Dandanes pogovor žal ne mine brez korone. Škof pravi, da so v času epidemije nekateri svojo vero poglobili, spret drugi izgubili. Tudi on je, še v času, ko je bil še običajen duhovnik, mašo imel tudi preko družbenih omrežji. Pravi, da je korona prizadela vse, najbolj seveda tiste, ki so izgubili svojce. Izrazi hvaležnost zdravstvenim delavcem, ki so ob nečloveških naporih velikokrat vložili zadnjo moč, da so pomagali drugim. »Je pa vsaka kriza priložnost, da reflektiramo svoje življenje in ga ponovno osmislimo. Da se vprašamo, kaj je vredno. Zakaj jaz sploh živim? Ker ta tempo življenja, ki smo mu bili do sedaj priča, je bil zelo hiter. In večina ljudi živi neozaveščeno. Samo eno hitenje, služba, vožnja otrok v vrtec, dejavnosti, sestanki… Duša nekako »šepa« za nami, nas ne dohaja. In človek šele, ko je prisiljen, da se ustavi, šele takrat začne razmišljat.«

V tej krizi, ki nas je prisilno ustavila, vidi priložnost za razmislek, kaj je v življenju res vredno. Pove, da vse, kar počnemo v življenju, ni potrebno – je balast, ki omejuje naše pristne medčloveške odnose. »Nimam časa je ena taka floskula, ki jo slišimo kar naprej.« Vrne se k svoji filozofiji o pomembnosti ravnovesja med delom, razvedrilom in sprostitvijo. »Včasih so na kmetih rekli, da kdor se sprehaja, je lenuh. Danes ni tako, treba je skrbeti za telesno kondicijo, duhovno kondicijo, to vse spada k neki osebni higieni.«

Ves čas pogovora s škofom prevladuje občutek, da nasproti sedi zelo načelen mož, ki z mirno retoriko podaja življenjske modrosti. Mož, ki ima trda načela, zagovornik reda in mož, ki ga nič ne spravi iz tira. Zato je kot na dlani vprašanje, če ima kakšno pregreho, lastnost, ki bi jo rad odpravil. »Seveda, da jih imam, rad imam sladke stvari, težko se jim odpovem. Je pa prav, da jih pojem čim manj. Dostikrat si naredim načrt, kako bom preživel dan ali teden, vendar se mi velikokrat ta podre. Včasih sem v kakšnih stvareh premalo vztrajen. Če se ukvarjam s preveč stvarmi na enkrat, potem imam občutek, da ne naredim tako, ko bi moral. Ta razpršenost me zelo utruja.«

A ravno ta » razpršenost«, ki prihaja s škofovsko službo, ga tudi osebno izpopolnjuje. Andrej Saje je škof, predavatelj, človek premnogih zanimaj, športnik, ljubitelj slaščic in človek, ki ga lahko skoraj neprepoznavnega v »civilu« srečate na novomeških ulicah in z njim sproščeno rečete besedo ali dve.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih