Mestnik
Čez Prag.
Featured Izlet Pohodništvo Šport

Prvič na Triglav

Že od nekdaj sem si želela povzpeti na najvišji vrh v Sloveniji, na Triglav. In letos se je zgodilo. Doma sem se že celo poletje pripravljala na ta podvig, saj mi je bilo jasno, da ne bo lahko.

V torek, 25. avgusta, smo vstali že zelo zgodaj. Nahrbtnike smo pripravili že prejšnji večer. Iz Novega mesta smo krenili ob treh zjutraj. Z Valentinom sva na poti do doline Vrat skušala še malo zaspati, vendar sva bila oba vznemirjena. Še po temi smo prispeli v Vrata, si obuli gojzarje in si nadeli nahrbtnike ter se podali na pot. Sprva smo hodili po temi. Vodnik nam je rekel, da ne rabimo svetilk in oči so se kmalu privadile na mrak. Pa tudi iz minute v minuto je postajalo svetleje. Ko smo prispeli do strmejšega predela, je bil že čisto dan. Pred zahtevnejšim delom poti smo si nadeli čelade. Skupina je bila kar velika, zato smo še posebej pazili na varnost. Med potjo sem se zabavala in bila presenečena, kaj vse zmore moje telo. Še posebej zabavno je bilo plezanje. Kmalu je nastopil čas za malico in počitek. Naprej smo hodili po skalah in nahrbtnik je postajal vse težji. Na srečo mi ga je vodnik pomagal nositi. Res mi je bilo težko in nekaterim drugim udeležencem prav tako. Vseeno smo se trudili in zato smo zmogli. Ko se mi je zdelo, da mi ne bo uspelo, smo končno za ovinkom zagledali Triglavski dom na Kredarici.

Po daljšem počitku in po tem, ko smo se okrepčali in nahrbtnike odnesli v sobo, kamor smo se namestili, smo si nadeli samovarovalne komplete in čelade in se vsi odpravili proti Triglavu. Že po nekaj minutah se je začelo plezanje. V pomoč so nam bili klini in jeklenice. Vesela sem bila, da sem si na poti, ki je bila zelo strma, lahko pomagala z varovali. Da me ni bilo tako strah, je pomagalo tudi to, da smo se pripenjali na jeklenico. Na poti smo srečali veliko ljudi.

Iz Vrbanove špice.Mladi kozorogi.Staničeva koča.Proti Staničevi koči.Kredarica.Kredarica zjutraj.Krst.Na vrhu.Varovanje.Po snegu.Prosti Kredarici.Gams.V kot.Planike.100-krat na Triglavu.

Na nekaterih mestih ni bilo klinov ali jeklenic, tam sem se oprijemala kamnov in skal. Na poti navzgor nismo veliko videli, saj je megla zakrivala pokrajino. Tudi vrh Triglava se je vztrajno skrival. Najprej smo priplezali na Mali Triglav, ki je tretji najvišji vrh v Sloveniji. Kratek čas smo hodili po grebenu po ravnem, nato je sledil končni vzpon. Ko se mi je že zdelo, da ne morem več, se je pred mano zasvetil s soncem obsijan Aljažev stolp. In prišli smo na najvišjo točko v Sloveniji. Kako lepo je osvojiti najvišji vrh. Še vreme nam je bilo naklonjeno in je bilo nekaj časa na vrhu sončno. Na vrhu smo se fotografirali, nato je sledil krst za vse, ki smo se na Triglav povzpeli prvič. Moram reči, da me je vodnik kar dobro krstil.

Po krajšem uživanju na vrhu smo se odpravili nazaj v dolino. Bilo me je kar malo strah, saj je bil pogled navzdol drugačen, kot če gledaš navzgor. Na srečo mi je pomagala mami. Če sem iskrena, mi brez mami ne bi uspelo priti do vrha in nazaj v dolino. Skoraj sem že omagala, a me je ves čas spodbujala.
Ko smo prišli nazaj do koče na Kredarici, sem se preoblekla in najedla in komaj čakala, da grem spat. Težko sem zaspala, od vznemirjenja mi je bilo slabo, vendar je mami rekla, da je bilo to zaradi tega, ker me je bilo strah.

Naslednje jutro smo se prebudili v čudovito jutro. Po zajtrku smo se čez Rž odpravili proti koči Valentina Staniča. Jaz sem malo zaostajala, zato je mami in nekaj drugih udeležencev počasi hodilo z menoj. In res mi je bilo lažje. Da so gore resna stvar in da moraš biti pozoren vsak trenutek, sem spoznala na najbolj neprimernem mestu, kjer se mi je spodmaknil kamen, na katerega sem stopila in sem padla. Vsi so mi pomagali in me bodrili ter tolažili, da ni nič hudega. Na koncu je bilo kar prav, da smo malo zaostajali, saj smo malo pred Staničevo kočo videli celo čredo kozorogov. Še posebej ljubki so bili mladički.

Pri Staničevi koči smo nekateri počivali, bolj korajžni in zagreti pa so se povzpeli na bližnji vrh. Ko se je skupina vrnila, smo mi, ki smo bili bolj počasni, krenili proti dolini Kot. Pred nami je bilo 4 ure hoje. Vsako uro smo se ustavili. Najprej na jasi, kjer smo videli gamse in polno planik. Nato pri debelem kamnu in še ob potočku. Pot naprej je bila napornejša. Kamni in korenine so bili spolzki, pa tudi noge nas niso več ubogale, kot bi morale. Kljub temu, da smo šli bolj počasi, nam je uspelo priti do konca. Zadnjih nekaj korakov skozi gozd sem komaj še zmogla.

Šoferji so v dolino Vrat odšli po avtomobile, mi pa smo se zadovoljno zleknili po tleh in si z olajšanjem sezuli gojzarje. Noge so mi bile zelo hvaležne. Turo smo ob dobri hrani zaključili v gostilni v Zgornji Radovni.
Zame sta bila to dva zelo naporna dneva. Dobila sem veliko novih izkušenj. Vesela sem da sem šla na Triglav in ponosna sem, da mi je uspelo.

Loti Bele, 12 let

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih