Rdeči križ je največja prostovoljska organizacija in na območju Novega mesta združuje 500 prostovoljcev. V okviru Območnega združenja RKS Novo mesto je med 22 krajevnimi organizacijami RK (KORK) v MO Novo mesto KORK Drska ena od največjih krajevnih organizacij, saj ima cca. 6000 prebivalcev, 640 krajanov starejših od 80 let in 51 starejših od 90 let. V krajevni organizaciji Drska deluje 27 prostovoljk, vodi jih Sonja Hajnšek, predsednica KORK Drska.
Sonja Hajnšek se s prostovoljstvom pri Rdečem križu ukvarja 30 let. V prostovoljstvo jo je vpeljala sodelavka, ki je bila že aktivna prostovoljka. »Z velikim žarom je pripovedovala o srečanjih s starejšimi in o pomoči ljudem v stiski. Meni so bili vedno zelo pri srcu starejši, ker so imeli lepo besedo zame. Rada sem pomagala stari mami na kmetiji in tudi sosedom, če je bilo treba,« in pot v prostovoljstvo je bila za Sonjo nekako naravna.
V tridesetih letih se je nabralo ogromno zgodb s terena. Tako pozitivnih, kot negativnih, pove prostovoljka. »Prva leta sem se večkrat srečala s pripombami ljudi, da pomagamo takim, ki si tega ne zaslužijo, saj kadijo, imajo mobitel, so lepo oblečeni … Večkrat sem morala pojasnjevati, da je marsikakšna stiska ljudem skrita za »fasado«. Marsikdo od upravičencev pomoči ima avtomobil, saj je nujen, da pride z njim do dela ali do njive, na kateri si pridela zelenjavo. Žalostno je, ko prideš na vrata starejšega moškega, ki ti s solzami v očeh pove, da ima za polno delovno dobo majhno pokojnino in mora preživljati še diplomirano hčerko, ki ne dobi službe. Seveda pa te razjezi tudi, ko ti 30 letna samohranilka pravi, da že ne bo delala za 600 eur ali druga z dvema otrokoma, ki pravi, da se ji ne splača v službo, ker bo imela več dajatev in ji bo ostalo manj, kot sedaj. Pa še pomoč in podporo dobi,« je odkrita sogovornica.
A več je lepih trenutkov, izražene hvaležnosti. »Posebno starejši krajani so res veseli obiska in pozornosti, ker so osamljeni in nimajo več toliko moči, da bi se zamotili z delom kot nekoč. Pred kratkim smo v okviru krajevne organizacije RK, od članarine, ki jo poberemo od krajanov, pokrili nekaj kubikov drv, da pozimi starejša gospa ne bo v mrazu.
Pomoč, ki jo damo, ni velika, je pa za marsikoga zelo dobrodošla. In njihovo veselje in sreča je za nas največja zahvala.«
A prositi za pomoč ni najlažje. Kriza je število pomoči potrebnih poglobila. Največkrat se na robu znajdejo starejši. »Znajdejo se v stiski zaradi majhnih pokojnin, ker mislijo, da morajo, pomagajo še otrokom ali vnukom, ki si ustvarjajo življenje. Če gredo v oskrbo v DSO, so na breme otrok, ki morajo doplačevati za oskrbnino, čemur se želijo izogniti do konca. Prav tako so v stiski mlade družine, kjer so dohodki staršev nizki, stroški veliki, velik problem so visoke najemnine,« razmišlja sogovornica. Vse preveč se zapiramo v svoje domove, premalo si zaupamo. Mnogi skrivajo, da so se znašli v brezizhodnem položaju, opažajo prostovoljci. Težko je priti do podatkov, kdo pomoč potrebuje. Dobrodelne organizacije pa pesti problem, da je prostovoljcev premalo in tako marsikakšna stiska ostane spregledana
