51-letna ženska se kar na enkrat ni znašla v lastnem stanovanju, izgubljala je spomin in postajala je sumničava. Njen govor je postajal nepovezan, začela je pozabljati imena. Ženska je okoli 55 leta umrla. To bolezensko stanje je leta 1907 opisal Alois Alzheimer. Bolezen, ki jo je opisal večinoma prizadene starejše. Primer ženske iz omenjenega primera je sicer redek, a bolezen se lahko pojavi tudi že pri 50. Alzheimerjeva bolezen sicer predstavlja 60% vseh demenc, navajajo v društvu Spominčica.
V možganih obolelih se kopičijo sinilne lehe in nevrofibrilarne pentlje in povzročajo odmiranje živčnih celic. Kako močno je odmiranje celic, priča podatek, da zdravi možgani tehtajo 1300 g, možgani obolelih pa 1000 g.
Zakaj pride to tega stanja, dognanj še ni. Je pa dokazana povezava med nezdravim življenjskim slogom in možganskimi poškodbami in nastankom bolezni.
Mnenja, ali so oblike Azheimerjeve bolezni dedne, se razlikujejo. Bolezen se začne z nedolžnimi motnjami spomina, kot so pozabljanje ključev, denarnice ipd. Od začetnih težav pa do smrti v povprečju mine od 10 do 15 let.
»V začetnem stadiju so bolniki še razmeroma urejeni, prevladujejo težave s pozabljivostjo, z zbranostjo, s slabšo časovno in krajevno orientacijo itn. Osebe ne sprejemajo bolezenskih težav. Čeprav imajo večje težave s spominom, jih zanikajo. Upirajo se vsaki spremembi, interesni krog se jim oži, sposobnost abstraktnega mišljenja in drugih višjih možganskih dejavnosti se manjša, osebnostne poteze se spremenijo. Kasneje se pogosto pojavljajo tudi zapleti osnovne bolezni, kot so vznemirjenost, halucinacije, delirantna stanja, značilni ponavljajoči zaposlitveni nemir in epileptični napadi. V zadnjem stadiju so bolniki povsem nebogljeni in v celoti odvisni od pomoči okolice, pri zagotavljanju osnovnih življenjskih funkcij in pri zagotavljanju varnosti,« navaja društvo Spominčica, društvo za pomoč obolelim za demenco in svojcem.
Življenje z osebo, ki jo je prizadela demenca je zahtevno. Pogosto se domači, ki po možnosti še hodijo v službo, težko soočijo s stanjem, ki je prizadelo bodisi očeta ali mamo.
Soočanje z demenco v Domu starejših občanov Novo mesto
V Domu starejših občanov Novo mesto opažajo večje povpraševanje po sprejemu osebe z demenco. Menijo, da je velik porast demence možno pripisati tudi večjemu prepoznavanju bolezni in prepoznavanju simptomov s strani svojcev, ter posledično zgodnejšemu odkrivanju in diagnosticiranju bolezni.
»V DSO Novo mesto imamo oddelek za osebe z demenco, na katerem bivajo stanovalci, ki imajo diagnozo demenca in potrebujejo spremljanje in vodenje druge osebe. Pri našem delu ne ločujemo med osebami, ki imajo diagnozo Alzheimerjeva demenca, ali kakšno drugo vrsto demence (neopredeljena, vaskularna, ipd.). Na oddelku za osebe z demenco organiziramo različne aktivnosti v okviru gospodinjskih skupin, ki delujejo kot prijetne družinice. Dnevne aktivnosti so prilagojene njihovim sposobnostim in potekajo pod strokovnim vodenjem in z osebnim spremljanjem. Pri obravnavi naših stanovalcev izhajamo iz njihovih potreb, tako na področju kognicije, kot tudi njihove samostojnosti. Stremimo k občutku varnosti, sprejetosti in koristnosti pri stanovalcih, ter krepitvi njihove samopodobe in samozavesti,« odgovarjajo v DSO Novo mesto.
Dnevne aktivnosti so usmerjene k skrbi za osebno urejenost, varovanci sodelujejo pri pripravi zajtrka in pri ostalih gospodinjskih opravilih. Delavni terapevti s pogovorom in preko igre urijo spomin. V domu ostareli skrbijo za terapevtske gredice, urejajo vrt za kapelo.
»Stanovalcem redno omogočamo tudi zvočne kopeli z gongi, ki nanje zelo dobrodejno delujejo. Prav tako pa radi prisluhnejo pravljicam. Pri našem delu izhajamo iz stanovalčevih zmožnosti in potreb. Na oddelku delamo po konceptu inovativne validacije, ki predpostavlja, da je potrebno pri delu z osebami z demenco izhajati iz njenega doživljanja sveta, spremljati in jim dati potrditev oz. veljavo.«
Empatija, pozornost, potrpežljivost
Za delo z dementnimi stanovalci morajo zaposleni imeti izrazit čut za sočloveka in seveda tudi znanje. Potrebna je velik mera empatije, pozornost, umirjenost, potrpežljivost in pa razumevanje bolezni in znanje za ravnanje. Velikokrat se izkaže, da je ključnega pomena. »Pomembno je, da se oseba čuti slišano in da se v domu skušajo vživeti v njihovo zgodbo in ji potrditi, ji nuditi podporo, čeprav mogoče njihovo doživljanje ni usklajeno z našim doživljanjem (mogoče vidijo osebe iz preteklosti, skrbijo, da bodo nahranjene živali v hlevu ipd.). Osebe z demenco so kdaj lahko tudi agresivne. V teh primerih je ključnega pomena, da odreagiramo s sočutjem, sprejemajoče, pomirjujoče. Pomembno je poznavanje in uporaba deaskalacijskih tehnik, in pa sodelovanje med zaposlenimi,« nadaljujejo zaposleni.
V novomeškem domu za ostarele ima skoraj dve tretjini stanovalcev diagnozo demenca. »Večina jih biva na ostalih oddelkih, so pa to stanovalci, ki ne potrebujejo stalnega nadzora in spremljanja. Ti stanovalci so vključeni v druge aktivnosti, ki jih nudimo na posameznih oddelkih in jih v večini izvajajo delovne terapevtke in varuhinje.« Tako so stanovalci vključeni v skupine na katerih se izvajajo gibalne aktivnosti, možganska telovadba in spominske vaje, kreativne tehnike, tudi gospodinjske aktivnosti in pa sprostitvene in dihalne vaje, tudi biosinhron, senzorna integracija in druge aktivnosti,« ki pomagajo bolnikom z demenco.
Ostareli se radi pogovarjajo o preteklosti, spominjajo se svojega otroštva, staršev in sorojencev. Radi se spominjajo hrane iz otroštva, besed, ki se počasi umikajo iz pogovornega jezika.
Svojcem seveda ni enostavno, marsikdaj se jih lastna mama ne spomni, medtem ko govori o svojem sorojencu, ki ga že zdavnaj ni. Delavni terapevti svetujejo, da se prilagodijo dementni osebi, z obolelim ali obolelo se pogovarjaš o temah v katerih se počuti dobro. Sveta v katerem dementa oseba živi se ne zanika, čeprav težko, se je za dobro počutje obolelega potrebno prilagoditi.
Prebivalstvo se stara, zato bo primerov demence vse več. A strokovnjaki opozarjajo, da pozabljanje ni del starosti. Če so možgani zdravi, lahko spomin in miselni procesi delujejo dolgo v starost. Večji problem kot starost, je življenjski slog, ki bo enkrat terjal svoj davek. Danes je na svetu 47 milijonov dementnih ljudi, od tega pri nas 32.000. Številka naj bi se po napovedih strokovnjakov do leta 2050 podvojila.
