Pisalo se je leto 1952 in nekaj zanesenjakov novomeške Gimnazije je sprejelo odločitev. Tistega 27. aprila je nastala Družina gorjanskih tabornikov. To dolenjsko gričevje je močno prepleteno novomeško kulturo in družbo, zato je bila izbira imena logična. In ne boste verjeli, člani voda Strela se dobivajo še danes in predstavljajo najstarejši delujoč klub grč v Zvezi tabornikov Slovenije.
Družina se je kmalu spremenila v Rod gorjanskih tabornikov. Leta, ki so sledila so bila zelo aktivna, novomeški taborniki so na slovenskih mnogobojih dosegali zavidljive uspehe. Aktiven vod Strela je leta 1955 izdal celo prvi taborniški časopis v pokrajini Tomahawk, ki se je prelevil v časopis Strela in leta 1956 postal in ostal glasilo novomeških tabornikov.
Skozi bogato zgodovino novomeškega taborništva so člani bili danes uspešni poslovneži, politiki, profesorji. Marsikdo izmed njih se časov, ki so jih preživeli med taborniki, rado spominja.
Leta 1959 je Rod, ki se je takrat imenoval Odred štel 220 članov. Začetek 80. je prinesel zatišje. Delovala sta le četa Katja Rupena in četa Porečanov. Leto 1986 pa je bilo prelomno. Starešina je postal Marko Grein, načelnik odreda pa Frenk Guštin. Ob izdatni pomoči Mojce Grein in Maje Badovinec ter nekaterih starejših in mlajših članov se je začel pravi preporod. Dvema delujočima četama so se pridružile še četa Zelenih otokov, četa Grm in četa Bršljin. Ker je bilo zanimanja za vstop med tabornike veliko, se je novo vodstvo osredotočilo na vzgojo vodnikov.
In če se prestavimo v današnji čas. Rod trenutno šteje 170 članov.
»K nam se lahko vpišejo otroci stari od 7 let naprej, zgornje starostne meje pa praktično nimamo, vendar se nam starejši od 20 let redko pridružijo, saj si do takrat že marsikdo ustvari svoj krog družbe in prostočasnih dejavnosti. Ampak to ne pomeni, da starejši niso dobrodošli, ampak da za njih ni pripravljenega programa, temveč oni sodelujejo pri pripravi programa za mlajše. Tukaj je na mestu izpostaviti starše naših tabornikov, katerim bi lahko tudi rekli neuradni člani rodu, saj so nam v ogromno podporo in pomoč,« pove naš sogovornik Luka Cigale.
Kako postaneš tabornik?
Doda, da je tabornik postati preprosto. A postati pravi tabornik – pa malenkost težje. Mlade navdušence najprej razporedijo v skupino primerne starosti. Po nekaj mesecih obiskovanja tedenskih srečanj, si prislužijo taborniško rutico. Prvi del je tako zaključen.
»Pravi tabornik pa postanete na koncu našega letnega taborjenja, kjer vsakega ki je prvič na taboru, čaka taborniška preizkušnja. Preizkušnja je sestavljena iz zabavnih taborniških nalog in taborniške zaprisege. Ko opravite vse to, ste postali pravi tabornik,« razloži sogovornik.
Med mladimi je zanimanja veliko. Starši so spremenili mišljenje in začenjajo dojemati, da taborniki niso le postavljanje šotorov in kurjenje ognja, gre za vzgojo za življenje.
»Pri nas otroci pomivajo svojo posodo, se naučijo discipline, dnevno pospravljajo šotor, ponoči stražijo tabor ter skrbijo za ogenj, naučijo se delati v skupinah, starejši pa tudi že prevzemajo odgovornost. Na večdnevnih akcijah imamo tudi dežurne vode, kateri poskrbijo za urejenost tabora ali koče v kateri spimo, dopolnijo zaloge toaletnega papirja v straniščih, pomijejo tudi kakšen večji kos posode, pripravijo jedilnico na obrok ter jo po obroku tudi pospravijo. Najverjetneje jih to pretirano ne zanima, vendar se v novo šolsko leto vrnejo in marsikdaj sabo pripeljejo tudi prijatelje.«
Taborniki kot iz filma?
Luka Cigale nam v smehu pojasni, da se imajo tako lepo kot v filmu Gremo mi po svoje in da so prave face tudi vodniki. »Da vas kar takoj potolažimo, otrok ne pošljemo samih čez noč spati v gozd, na kuhinjskem pultu se znajde samo hrana ter taborniško uniformo nosimo samo pri jutranjem in večernem zboru. Je pa res, da kurimo ognje, veliko pojemo ob kitari ter se neizmerno zabavamo,« pojasni nekaj razlik in skupnih točk s priljubljenim filmom.
Ob enem še pojasni, da ne drži tisti predsodek, da se taborniki in katoliški skavti med seboj ne razumejo. Ravno poteka organizacija skupnega srečanja starejših članov. Srečanju bo sledilo tudi druženje mlajših.
Tabornikom pa pripisujejo še en stereotip.
»Velikokrat povprašajo ali znamo zakurit ogenj samo z palčkami, na kar vam lahko odgovorimo, da je to vrlina, katero imajo le najbolj zagreti taborniki. Mi navadni smrtniki, pa se večinoma držimo vžigalic,« zaključi simpatičen sogovornik.
