Kandija je novomeško naselje na desnem bregu Krke. Ta predel mesta je zdaj znan predvsem kot bolnišniški predel mesta, premore pa tudi dva gradiča in je znano po Novomeški pomladi. Kandija naj bi bilo izvorno italijansko ime grškega otoka Krete in njegovega glavnega mesta Herakliona. Kako je torej ime prečkalo skoraj 2000 kilometrov in se vsidralo v prestolnici Dolenjske? Na lokaciji novomeške Kandije so namreč v 17. stoletju Benečani zbirali vojake za osvoboditev tega otoka izpod Turkov in v poklon dogodku obdržali ime kraja kamor je odpotovala delegacija kandijskih mož.
Plemiška Kandija
Ob Krki stoji gradič Neuhof ali Mostek, zdaj bolj znan kot Novi Dvor. V njem je od leta 1850 do smrti živela Prešernova velika ljubezen, Julija Primic, poročena Scheuchenstuel, ki je pokopana v Šmihelu. V gradiču je bila leta 1893 ustanovljena prva moška bolnišnica usmiljenih bratov. Red je na grajskem posestvu pozidal moško bolnišnico, grad sam pa preuredil v samostanske prostore. Nasproti, na levem bregu pa so leta 1907 zgradili še žensko bolnišnico, v kateri so danes prostori novomeške upravne enote. Novi dvor je v drugi polovici 16. stoletja pozidal baron Wolf Adam Mordax, za njim so bili njegovi lastniki pl. Diennersbergi, baroni Gusiči, grofje Paradeiserji in drugi. Bolnišniška tradicija se v njem nadaljuje še danes, saj je postal del zgradbe internega oddelka Splošne bolnišnice.
Čez cesto od Novega dvora, stoji gradič Kamen. Gradič so v 17. stoletju sezidali baroni Galli. Še v istem stoletju je bil v lasti novomeškega zdravnika Janeza Krstnika Gaserja. Leta 1772 ga je na dražbi kupil Anton Kuntara in od takrat dalje je bil v meščanskih rokah. Zadnji lastnik je bil politik Fran Šuklje (1849–1935), ki je v njem stanoval do smrti. Gradič je bil po letu 1945 prezidan v oddelek za pljučne bolezni novomeške bolnišnice.
Gradiča zaradi svoje sedanje vloge ne obujata nobenih spominov na takratno plemiško življenje. Tudi družine višjega sloja, ki so živele v njih, so manj znane oz. jih ne povezujemo z Novim mestom v primeru Gallov (baronov Gallenstein), ki so bili med Kranjskimi deželani že leta 1463, 1637 pa dobili naziv baronov in bili v 16. stoletju vneti propagatorji protestantizma. V nasprotju z Gallensteini, je veliko manj podatkov o družini Mordax, štajersko-koroško-kranjski plemiški družini, ki je v Novo mesto prišla konec 16. stoletja. V Novem mestu so zapustili gradiče Grm, Graben, Zaboršt in Neuhof. Kapela Božjega groba iz leta 1675, prvotno del Mordaxovega gradu Grm in družinski mavzolej, je zdaj v lasti Kristusove Binkoštne cerkve in nadaljuje tradicijo protestantske Cerkve, edine takšne na širšem območju Dolenjske ter hkrati versko prepričanje družine, katere last je nekoč bila kapela.
Avantgardna Kandija
Nasproti Kandijskega mostu stoji nekdanji novomeški hotel Kandija, oziroma po predvojnih lastnikih imenovani Windischer hotel. V salonu nekdanje Windischerjeve gostilne v Kandiji je bila 26. septembra 1920, pod pokroviteljstvom Riharda Jakopiča (1869–1943), odprta 1. pokrajinska umetniška razstava, kjer so svoja dela razstavljali mladi novomeški umetniki, ki so izhajali iz Kluba dolenjskih višješolcev (1920) – Božidar Jakac (1899–1989), Ivan Čargo (1898–1958), Zdenko Skalicky (1903–1933), Marjan Mušič (1904–1984), idr. Na razstavo danes spominja plošča na desni strani fasade, postavljena leta 1990. Takratno umetniško vrenje v Novem mestu je zaokrožil še koncert Marija Kogoja (1892–1956) na gradiču Kamen in literarni večer v današnjem Narodnem domu, kjer sta nastopila literata Miran Jarc in Anton Podbevšek (1898–1981). Vse omenjene manifestacije, ki so jih dober mesec dni kasneje ponovili še v Ljubljani, danes poznamo pod imenom Novomeška pomlad. Novomeška pomlad velja za začetek duhovnega in kulturnega preroda slovenske umetnosti in je bila v sočasju z dogodki po Evropi, ki so uvajali avantgardo. Predstavlja izhodišče za nadaljnji razvoj avantgardistične in modernistične literature in umetnosti. Ključni gonilni sili dogajanj sta bila samozavestna Jakac, Miran Jarc (1900–1942) in Anton Podbevšek (1898–1981), slednji je zlasti s svojim pogledom na vojno kot možnost, ki ti »prekali značaj« in zavračanjem stare umetnosti, največ vplival na svoje vrstnike, predvsem na mladega Srečka Kosovela (1904–1926), ki je deloval izven novomeškega dogajanja. Poleg spominske table na razpadajočem bivšem hotelu, je Novomeška pomlad predstavljena v podobi mesta preko kipov umetnikov, ki so v njej sodelovali, še bolj pa je vidna v imenu kulturnih ustanov, kot je Knjižnica Mirana Jarca, Jakčev dom in Anton Podbevšek Teater. Letos praznujemo 100-letnico tega pomembnega dogodka, ki je v Slovenski umetniški svet vpeljal aktualne svetovne smernice in gradil nove svetove v literaturi, glasbi in likovni umetnosti. V čast dogajanju se prirejajo velike proslave, hotel Kandija pa sameva in propada. Novomeški Festival sodobne umetnosti Fotopub je v lanski rendiciji vanj poskušal vnesti nekaj preteklega kreativnega duha z uporabo prostorov kot kuliso razstavam, vendar je s tem sodelujoče prej spravil v nevarnost, kot pa prikazal hotel v svoji slavi in pomembnosti za zgodovino mesta.
D.B.
