Pred dnevom spomina na mrtve, večina posameznikov še bolj intenzivno misli na ljudi, ki jih ni več med nami. »Prisotnost umrlih se pred 1.11. še posebej pozna, še bolj jih občutimo,« nam pojasni Urška Puš, ki je medij. Medij ima sposobnost vzpostaviti stik z umrlimi in onostranstvom. Nekateri v to povezavo ne verjamejo. Na drugi strani so ljudje, ki stik potrebujejo, da sploh lahko gredo naprej. Ljudje smo si različni, nekateri verjamejo zgolj v to kar vidijo, drugi verjamejo v nekaj več. Urška Puš je bila že od malega drugačna, starejša od vrstnikov, starejša od odraslih – stara duša, pravi.
Da nekaj vidi, da zaznava nekaj, kar ni vsakdanje, jo je v otroštvu močno zaznamovalo. To se je odražalo tudi na fizičnem stanju, z nenehnimi boleznimi, prehladi ipd. »Da sem drugačna vem že dolgo,« Urška pove v smehu. Sedimo v prijetnem prostoru lociranem v Grosuplju, obdaja nas prijeten vonj, rože in številni raznobarvni kamni in fosili. »Spomnim se, ko sem bila še zelo majhna, še preden sem hodila v šolo. Z družino smo šli nekam na obisk. Šla sem v kopalnico, po dolgem hodniku, mimo lesenih stopnic. Ko sem prišla nazaj, sem staršem in starim staršem povedala, da je v zgornjem nadstropju umrl stric. Vsi so se čudili in šele, ko je moj star oče umiral, mi je povedal, da je nekoč v tisti hiši res bival gospod s preužitkarsko pogodbo in dejansko tam umrl.«
Urška nadaljuje z opisovanjem dogodka, ko je kot drugošolka odšla na šolski izlet. »Šli smo po Jurčičevi poti. Ustavili smo se pri Polževem, pri eni cerkvici in gledali skozi okna. Zagledala sem neko oranžno krono. Te krone ni videl nihče drug. Ko sem kot starejša brala o tej cerkvi, so res obstajale neke zgodbe o nekem dogajanju v tisti cerkvi. Bila naj bi celo zakleta.«
»To kar vidiš ni nič«
Staršema je o svojih videnjih pripovedovala. Tolažila sta jo z besedami, da to kar vidi in čuti, ni nič.
»Vsa ta videnja sem tlačila, zdelo se mi je, kot, da ne pašem v ta svet. Ne v šolo, ne nikamor. V poznih dvajsetih je zadeva prišla na plano. Še bolj sem videla in čutila. Telo se je odzivalo fizično, z bolečinami v želodcu, pojavile so se težave s kožo, očmi, revma.«
S pomočjo uradne in alternativne medicine jih je le premagala. Videnja pa je sprejela s pomočjo osebe, ki ji je pomagala pri spoznavanju z energijami, reikijem, atlantidskim prstanom, nihalom in kartami, do sprejetja njenega daru. To je bil prvi krog maratonskega teka, doda.
Veliko dela na sebi je prineslo odgovore, da ima ta videnja pravzaprav v družini. »Pradedek po mamini strani naj bi tudi videval umrle. In od očeta mama. Moja mama ima pa izrazito dobro intuicijo. Sicer se v družini nikoli nismo o tem pogovarjali in vprašanje, kako bi bilo, če ne bi bila konstantno tako bolna. Vprašanje, če bi se v te stvari res tako poglobila,« Urška v smehu doda, da je oče izjemno ponosen na vse kar počne. Da pa v stik z umrlimi, ne verjame.
S to danostjo se je naučila živeti. Je pa v teh dneh še posebej noro in naporno, duše so še bolj prisotne, pove.
Je medija ob stiku z mrtvimi, kdaj strah?
Pravi, da se nikoli ni počutila ogrožene. Se pa dogaja marsikaj, še posebej, ko gre na teren, kjer opravlja kakšno energijsko čiščenje doma. »So kakšne duše, ki nastopijo zelo agresivno. Enkrat me je klicala gospa z Gorenjske in povedala, da je začutila roke, ki jo dušijo. Šla sem tja in ta duša mi je povedal, kako so ga na tem mestu maltretirali kot otroka. Včasih želijo zgolj povedati svojo zgodbo.«
Kako medij sploh vzpostavi stik in zakaj Urško žalujoči poiščejo?
»Duše sicer stalno vzpostavljajo stik. Gumba – za vžgi in ugasni – ni. Boljša primerjava je gumb za glasnost. Sama se odločim, kako intenzivno želim prisluhniti umrlim. Mojo pomoč v večini poiščejo ljudje, ki so še v fazi žalovanja. Tudi ljudje, ki žalujejo že veliko let in so menja, da bi bolečina že morala iti proč. Tudi ljudje, ki si niso predstavljali, da jih bo neka smrt tako prizadela in jim ni jasno, zakaj se utapljajo v nekih čustvih. Drugi pridejo samo po besede potrditve, ali so nekaj dobro naredili, če pokojni to odločitev odobrava. Tretje zanima, kaj so njihovi umrli hudega storili, da živeči to plačujejo na tem svetu. Potem so tu samomori in vprašanja zakaj.«
V naši kulturi žalujemo predvsem za seboj, za praznino, ki jo je pokoji pustil nam samim in se teh spominov dolgo oklepamo. Zato je pri nas še vedno toliko grobov in ne raztrosov pepela, pove Urška Puš. Žalujoči se oklepajo prostora, kjer pokojni leži. »Pokojni si želijo svežega cvetja. Razen, če grob ne moreš obiskovati pogosto. Nekatere duše prav izražajo, kakšen pesek želijo in kakšno barvo sveč. Radi imajo porisane kamenčke, ki jim jih prinesejo otroci,« pove medij Urška Puš in kot zanimivost doda, da mrtvi ne štejejo obiskov, kolikokrat pridemo na njihov grob, temveč da na grob hodijo z nami.
