Ko zavijemo proti Češči vasi nas, v neposredni bližini Konjeniškega šolskega športnega centra, pozdravijo srne. Ne ustrašijo se našega fotografiranja, očitno se živali v tem okolju počutijo dobro. Še nekaj metrov vožnje in pripeljemo na dvorišče konjeniškega centra. Nasmejan in s čvrstim stiskom rok nas sprejme Brane Grubačevič.
»Najprej bomo spili kavo,« vztraja. Ob dobri kavi nam pojasni, kako se je njihova zgodba s konji pravzaprav začela. »Ne, doma nismo imeli konj,« mi odgovori na vprašanje ali izhaja iz konjeniške družine. Ljubezen do teh mogočnih živali se je rodila kasneje, ko je sin Jure za darilo dobil ure jahanja.
Takrat devetletni fant se je v ježo zaljubil praktično na prvi pogled, ta mu je postala tako všeč, da je že v prvem letu dobil svojo kobilo. Brane je prepoznal željo v sinovih očeh in istočasno se mu je porodila ideja o odprtju konjeniškega centra.
Zapuščeno vojaško skladišče, z 11 objekti je bilo primeren prostor za oživitev njegove ideje. Stavbe so bile v zelo slabem stanju, brez ustrezne infrastrukture. Leta 1992 mu je takratno vodstvo Občine odobrilo najem dveh stavb. Brane in prijatelji so se lotili dela, začeli so z obnovo stavb in z urejanjem zelo zanemarjene okolice. Konec oktobra, pred 30 leti, so klub otvorili.
Konjeništvo je tako prevzelo celotno družino. Jure se je začel ukvarjati s preskakovanjem ovir in začel nizati uspehe, tako na državni kot mednarodni ravni. Njegova sestra Tanja je v jahanje vpletena že od sedmega razreda, konjeništvo je postalo njen kruh. Kot inštruktorica jahanja, znanje predaja naprej.
Na dan pojedo 20 kg sena
»Boste kaj sladkega, piškote, čokolado …« vpraša Brane, ko končamo z uvodnim delom.
»Pri nas imamo vedno nekaj sladkega. Velikokrat nas obiskovalci vprašajo ali imamo še kakšno gostinsko ponudbo. Prodajamo ne, ponudimo pa vedno. Lačen in žejen ni nihče,« pojasni Brane, ki je v konjeniškem centru od jutra do večera.
»Samo takrat, ko grem k zobozdravniku me ni,« doda v šali. Brane skrbi, da ima vseh 50 konjev čist hlev in krmo. Okoli 20 kilogramov sena na dan pojedo, pojasni in na veliko presenečenje doda, da sam ne jezdi.
Poleg skrbi za žival mu veliko veselje prinaša tudi organiziranje ti. Ciciveselic, ki se jih je udeležilo na stotine otrok ter taborov za otroke. Teh je bilo v 30 letih že 62.
Hipoterapije
Otroci se v času tabora učijo jahanja, skrbijo za konje, plešejo, pojejo, ustvarjajo in spijo na senu. V Češči vasi s pomočjo konja izvajajo tudi hipoterapije. Gre za dejavnost fizioterapije, ki se odvija na konju in s konjem. V tem terapevtskem delu sodelujejo z dolenjskim društvom za cerebralno paralizo in VDC Sožitje.
Terapija s konji boljša motivacijo, koncentracijo, sprošča ugodje in dviguje samozavest. Kako dobro živali vplivajo na zdravje, ve tudi Brane.
»Pred leti me je zadela možganska kap. In po tednih v bolnišnici sem si želel samo domov, med konje,« pove. Po možganski kapi je ob konju hodil in se ponovno učil funkcije, ki mu jo je bolezen vzela. Ob konju je hodil tudi po pet ur na dan.
Število terapij s konji se povečuje, povečuje se tudi število posameznikov, ki obiskujejo šolo jahanja. Tedensko jih je v Češči vasi med 50 in 100. Pozimi in v slabem vremenu za treninge in terapije uporabljajo pokrito halo.
»V center sem vložil vse, čas, finance, voljo …« pove Brane Grubačevič in doda, da je največje plačilo veselje otrok, nasmeh in stisk roke.
Na ježo s poniji prihajajo že otroci od drugega leta starosti. »Sprva se oklepajo svojih mamic, nato pa se smejijo na vsa usta.«
Tisti malo starejši se mu zahvalijo z risbicami in simpatičnimi pripombami, da bi v Češči vasi kar živeli.
