Mestnik
Dogodki Društva Featured Novice Uncategorized

Zažareli so plodovi jerebike na Gospodični

Prijazne jesenske dneve; vsaj kar se vremena tiče, doživljamo te dni, po vremenski napovedi pa bomo ”sončni” D vitamin lahko srkali še kar nekaj časa. Resnično pravo bogastvo so tisočere barv jasenskega listja, ki intenzivno zapušča krošnje dreves, čeravno jih še ni prekrila srebrnina jutranje slane. Veje so že zapustili njihovi jesenski plodovi, mnoge gozdne živali so si pripravile svojo bogato ozimnico, saj je bila narava letos radodarna z žirom, še posebej pa s kostanjem. Ampak ena redkih rastlin se še ni poslovila od svojih plodov. Skrben opazovalec in poznavalec naravnega okolja bo na nizkih drevesih hitro opazil živo rdeče grozde rdečih jagod. Da, to je jerebika, ki v Sloveniji raste predvsem na Dolenjskem, še največ pa v gozdovih Gorjancev.

Le kako nekaj srednje velikih dreves, ki rastejo na ploščadi Doma pri Gospodični na Gorjancih, prav med zastavami na drogovih ob njenem robu, lahko ”okrivimo” za akcijo štirih članov Planinskega društva Krka Novo mesto, ki so za akcijo žrtvovali večji del sončnega petka, prvega v novembru. Preprosto. Rastoča drevesa so s svojimi vejami ”posegla” med zastave MO Novo mesto, Krke – tovarne zdravil, naše generalne pokroviteljice in našega društva ter jih poškodovala ob ”pomoči” vetra. Odločitev je bila hipna: jerebike so nedotakljive, zato bomo izdelali nove temelje za zastave za njihovo novo lokacijo malo vstran, pa bo za vse prav. S to našo odločitvijo sta se strinjala oba ”lastnika” zastav, generalna pokroviteljica pa nas je tudi podprla.

Pol m3 betona je že ostarel Fiat kar težko popeljal iz doline, pa do odcepa na Vahti je še šlo. Tam smo se najprej srečali z dvema vlačilcem, ki sta natovarjala les, ampak se je cestni zamašek hitro rešil. Kmalu zatem smo imeli več kot polurni prisilni počitek, saj so gozdarji tik pred nami podrli ogromno bukev in kaj drugega nam je preostalo, kot počakati, da so jo razžagali in veje ter deblo odrinili na rob ceste. ”In v tretje gre rado”, ko je nasproti pripeljal natovorjen tovornjak, ni bilo druge izbire kot malo daljša vzvratna vožnja.

Končno začetek cilja. Hitro smo razložili orodje; nekaj neobičajnega ga je bilo in ravno to nam je bistveno olajšalo delo. Kar trajalo je, da smo skopali štiri metre globoke jame, v katere smo zabetonirali cevi, vodila za jambore. Seveda v ravno vrsto. Po še o malem betonskem posegu pod stebričkom na stopnicah pri izviru, smo med pospravljanjem orodja glasno razmišljali, če bi po nekaj dneh, ko bo beton strjen, ista ekipa prestavila jambore. Seveda bi to bil vsestransko koristen in željen ”uržah” za pretegniti noge in uživati ob šelestečem listju. Prav gotovo bo tako tudi storjeno.

Sestavil in foto: A. Murgelj

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih