fbpx
Mestnik
FOTO: shutterstock.
Dom Featured Novice Starševstvo & otroci

ADHD ali »Kako nevzgojen, neposlušen, razvajen otrok«?

Kolikor otrok zbereš na kupu, s toliko različnimi značaji, temperamenti, razpoloženji, občutki in izkušnjami imaš opravka. In s tem ni narobe prav nič. En bo nasmejan, sproščen, klepetav in živahen, drugi morda malce bolj zadržan, umirjen, tih. Tretji se bo umaknil in opazoval, četrti bo glasen in nagajiv. Vse to je popolnoma normalno in dobrodošlo. Včasih pa lahko vendarle zaznamo, da so nekateri otroci nekoliko bolj »intenzivni« pri svojem (za mnoge motečem) obnašanju oziroma pri vsem, kar počnejo. In ne, niso nevzgojeni, neposlušni ali hudobni. Pogosto imajo ADHD oziroma motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, ki je – kot navajajo nekatere raziskave – prisotna v prav vsakem osnovnošolskem razredu, saj naj bi jo imelo do 10 % šoloobveznih otrok.

ADHD: hiperaktivnost, impulzivnost, nepozornost

ADHD (agleško Attention deficit hyperactivity disorder) je kronična nevrobiološka motnja, ki vpliva na reguliranje ravni aktivnosti (hiperaktivnost), inhibicijo vedenja (impulzivnost) in lotevanje nalog (nepozornost). Otroci z ADHD se torej v situaciji odzovejo brez razmisleka – impulzivno, imajo težave z upoštevanjem in sledenjem navodilom – nepozornost in težko sedijo pri miru – hiperaktivnost.

»Ko govorimo o otrocih z ADHD, imamo torej v mislih tiste »prekomerno živahne« in aktivne otroke, ki s svojo energičnostjo, neposrednostjo in zahtevnostjo predstavljajo velik izziv tako za starše kot za vzgojitelje, učitelje in tudi vrstnike. Njihove težave s pozornostjo, prekomerno aktivnostjo in impulzivnostjo so izražene do te mere, da pomembno neugodno vplivajo na njihovo vsakodnevno delovanje, zaradi česar imajo težave v prilagajanju zahtevam v svojem okolju (šola, dom) in pogosto ne zmorejo biti uspešni v skladu s svojimi zmožnostmi. Prisotnost otroka z ADHD v družini lahko predstavlja večjo obremenitev za vse družinske člane, kar se pogosto kaže na področju medsebojnih odnosov med starši in otrokom, med sorojenci in v partnerskem odnosu. Običajni vzgojni postopki pogosto ne zadostujejo, kar lahko pri starših vodi v večjo stopnjo stresa in občutke vzgojne šibkosti,« dobro pojasnita in predstavita življenje z otrokom z ADHD Nataša Mihevc in Leonida Rotvejn Pajič v knjigi Biti starš otroku z ADHD.

ADHD se pojavlja v treh oblikah: kot motnja pomanjkljive pozornosti, kot motnja hiperaktivnosti ali kot oboje skupaj. Vzroki za pojav motnje niso znani, dejstvo pa je, da ADHD nikakor ni posledica – kot mnogi mislijo – pomanjkljive ali napačne vzgoje, cepiv ali prekomernega uživanja sladkorja.

Simptome ADHD lahko opazimo že v predšolskem obdobju, saj je za otroke s to motnjo značilna zelo visoka raven aktivnosti, živahnosti, nemirnosti, omejen je obseg in čas pozornosti, hitra jeza in reakcija, težave v odnosih z vrstniki. V prvih razredih osnovne šole, ko se od otroka pričakuje daljše mirovanje (pri šolski uri), pa se otroke z ADHD že veliko lažje prepozna. Imajo namreč težave s samostojnim delom, kot je prepisovanje, sledenje, saj dela ne dokončajo, pogosto so raztreseni, zmoti jih že vsak najmanjši dražljaj, želijo vstajati, se sprehajati, govoriti brez dviga roke …

FOTO: shutterstock.

Najpogostejše težave otrok z ADHD

  • selektivna pozornost: otrok ne loči, kaj je v neki situaciji bolj in kaj manj pomembno,
  • obseg pozornosti: včasih je že »delati dve stvari hkrati« zanje prenaporno,
  • vzdrževanje pozornosti: ena aktivnost je zanimiva le krajši čas,
  • kontroliranje impulzov: ne morejo zadrževati impulzov oziroma se vedejo nepremišljeno – vskočijo v besedo, ne počaka, da pride na vrsto …
  • moteče oziroma »brezciljno« gibanje: neprestano gibanje nog, rok brez posebnega cilja.

ADHD naj bi imelo med 8 in 10 % šoloobveznih otrok.
3 x pogostejša je pri dečkih kot pri deklicah.
Pri tretjini težave v adolescenci izginejo.

Simptomi in vzorci so odvisni od podtipa motnje

Otroci, ki niso zmožni usmerjati pozornost na podrobnosti, so neprevidni, površni, imajo težave z vzdrževanjem pozornosti pri reševanju nalog, igrah in drugih aktivnostih ter poslušanjem, sledenjem navodilom in organizacijo, so nagnjeni k izgubljanju stvari, so pozabljivi in ne vlagajo velikih mentalnih naporov spadajo v nepozornostni tip motnje ADHD.

Otroci, ki izstopajo po nemirnosti, glasnosti, so zelo »hitri« oziroma se jim ves čas nekam mudi, so impulzivni pri odgovarjanju na vprašanja (težko počakajo, da jim ga sploh zastaviš do konca), neprestano govorijo, skačejo v besedo, spadajo pod pretežno hiperaktivno-impulzivni tip motnje ADHD.

Kombinacijo obeh podtipov pa imajo otroci s kombiniranim tipom ADHD in imajo torej vse zgoraj naštete vedenjske vzorce.

ADHD in (ne)uspešnost v šoli

Kot navaja Marko Kalan v knjigi Biti starš otroku z ADHD, ima izrazite težave s pozornostjo, nemirnostjo in hiperaktivnostjo približno 5 % šolske populacije, kar pomeni, da je velika verjetnost, da bo v vsakem razredu najmanj en otrok z ADHD. Šola pa je prostor, kjer se od otrok pričakuje, da so pri pouku zbrani, mirni in da upoštevajo vrstni red, po katerem lahko kaj naredijo ali povejo.

Starši lahko prepoznajo hiperaktivno vedenje svojega otroka kmalu po njegovem rojstvu ali takrat, ko shodi, diagnoza ADHD pa je pogosto postavljena mnogo pozneje, v vrtcu in najpogosteje v šoli, ko učitelj opazi, da se otrok ne more zbrati, je odkrenljiv in stalno v akciji (nemiren, pretirano motorično aktiven). V takih primerih strokovnjaki iz vrtca ali šole staršem predlagajo pregled pri strokovnjakih za otroke z ADHD, kot so pedopsihiatri, psihologi, klinični psihologi in specialni pedagogi.

FOTO: shutterstock.

»V šoli ima otrok z ADHD lahko še druge vrste težav – je preglasen, nemiren, nezbran, vsiljiv, razdiralen, agresiven, slabo organiziran, ima neurejene zapise v zvezku ali sploh ne piše, dobiva slabše ocene, ima nižjo samopodobo, pogosteje je kaznovan, vrstniki ga ne izberejo za igro, tekmovanje ali praznovanje rojstnega dne.

Potrebno je najti čas za pogovor z učiteljem ali razrednikom in dobro predstaviti svojega otroka. Koristno je, da starš še pred prvim roditeljskim sestankom ali govorilnimi urami vzpostavi stik z učiteljem. Ni treba čakati prvih klicev iz šole ali opozoril v zvezku. Seveda pa moramo biti v komunikaciji spoštljivi in sodelovalni. Z otrokom se npr. nikoli ne pogovarjamo o našem nestrinjanju z učiteljevimi odločitvami ali dejanji, ampak nejasnosti rešujemo z učiteljem samim.« (Marko Kalan, Biti starš otroku z ADHD)

Zdrav življenjski slog je ključnega pomena

ADHD je pravzaprav motnja samoregulacije in samonadzora, ki otroke zelo ovira pri vsakodnevnem življenju. Pri teh otrocih večkrat opazimo nezdravo prehranjevanje, težave s spanjem, pomanjkanje telesne aktivnosti in pretirano uporabo telefona, televizije in interneta. Vse to pomembno vpliva na potek motnje in posledično kvaliteto življenja.

Pomembno je, da so otroci z ADHD čim več fizično aktivni, saj jih prav gibanje v trenutku sprosti, razbremeni, zmanjša nemir, pa tudi dolgoročno omili simptome motnje ter prispeva k boljšim miselnim sposobnostim, k boljši pozornosti, koncentraciji in regulaciji vedenja.

Naslednji pomembni dejavnik je spanje. Vsaj četrtina otrok z ADHD navaja težave s spanjem, predvsem pravijo, da ne morejo zaspati, nespanje pa seveda (že pri zdravih otrocih) naslednji dan kaže z manjšo pozornostjo, slabšim spominom, razdražljivostjo, površnostjo in impulzivnostjo. Spalna higiena (upoštevanje priporočene količine spanja, enak oz. stalen čas uspavanja in prebujanja, sproščujoč ritual pred spanjem, izogibanje uporabi elektronskih naprav ter kofeina v napitkih pred spanjem itn.) je osnovni ukrep, ne glede na vzrok motenj spanja.

FOTO: shutterstock.

Prehrana je prav tako pomemben segment pri otrocih z ADHD. Raziskave namreč kažejo, da so ti otroci bolj nagnjeni k prenajedanju in posledično debelosti, zato je pomembno, da otroci pridobijo ustrezne prehranjevalne vzorce in tudi ustrezno telesno težo. Uravnotežena in zdrava prehrana ter redni obroki so nujni tudi pri tej motnji.

Če želimo doseči spremembo vedenja pri sebi ali otroku, je pomembno, da postanemo pozorni na svoje občutke in vedenjske odzive. Počutje in vedenje v določeni situaciji poskušajmo tudi konkretizirati – torej opisati ali oceniti. Pri tem lahko uporabimo slike (kot so emoji), sheme (npr. termometer stresa, jeze itd.) ali preglednice, kamor beležimo pojavljanje želenega vedenja v določeni časovni enoti.

• Pri zaznavanju in regulaciji lastnega in otrokovega počutja nam lahko pomaga tudi dihanje. Spodbujajmo otroka k zavedanju dihanja in poskušajmo vpeti kratke dihalne tehnike v dnevno rutino. Ko otrok usvoji izbrano dihalno tehniko, ga lahko spodbudimo k temu, da poskuša to tehniko uporabiti tudi v situacijah, ki so zanj stresne ali neprijetne.

• Poskušajmo prepoznati lastno počutje z opazovanjem sproščenosti ali napetosti mišic v telesu. S progresivno mišično relaksacijo postanemo pozornejši na razliko med tema dvema telesnima stanjema, hkrati pa med vajo zmanjšujemo napetost in stres.

• Pri spreminjanju vedenjskih vzorcev in iskanju sprostitve se lahko opremo tudi na prakso čuječnosti. Meditacije po principih čuječnosti nas poskušajo pripeljati v stanje sprejemajočega zavedanja sedanjega trenutka in samega sebe. Ob redni praksi čuječnosti skupaj z otrokom bomo trenirali tudi pozornost in zmožnost ustreznejšega odzivanja na situacije, ki navadno sprožijo avtomatski (negativni) odziv.

• Zlasti pri otrocih, ki težko sedijo pri miru, je sprostitev v obliki umirjenega gibanja še posebej privlačna strategija. Uporabimo otrokom prilagojene vaje iz joge, ki jih lahko popestrimo s primerjavami iz živalskega kraljestva. Prelevimo se v žirafe, štorklje, mačke … in skupaj z otrokom enostavno uživajmo v gibanju in dihanju. (Bojana Caf, Lara Pirc, Biti starš otroku z ADHD)

N.Š.

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih