»Čisto iskreno, nikoli si nisem mislil, da bo pesem Silvestrski poljub takšna uspešnica, zdela se mi je preveč otožna, mirna in neprimerna za ta čas,« je z menoj glede decembrskega hita z leta 1971 hitro »razčistil« Alfi Nipič, legenda slovenske glasbene scene, ki odre širom sveta polni že 60 let. In ravno o tem – o njegovih začetkih, težavah in radostih glasbenega sveta, o družini in polnem decembrskem urniku smo se z njim pogovarjali v prijetnem mariborskem lokalu, ob Alfijevi ljubi kavi in maslenih rogljičkih.
Pa reciva kakšno o vaših začetkih glasbene poti – kdaj ste začeli, kako s kom oziroma s čim …
Jaz sem prepeval in brenkal na kitaro že v osnovni šoli, in sicer na raznih proslavah, ob koncih šolskega leta, za državne praznike in te stvari. Moja prva profesionalna postaja, prvi profesionalni nastop pa se je zgodil ravno 5. decembra leta 1962, in sicer v Kopru, tako da je bilo letos, na prvi decembrski ponedeljek ravno 60 let moje profesionalne glasbene kariere. In na ta dan sem tudi letos – v istem hotelu seveda, ponovno stopil na oder. In res sem vesel, da mi je bilo ob takšnem jubileju to omogočeno – zdravstveno in organizacijsko, seveda.
Kako so pa domači sprejeli vašo glasbeno pot? To je vseeno kar »trd kruh«…
Hja, ne ravno z navdušenjem (smeh). Ko sem končal tekstilno šolo, sem se zaposlil v Mariboru, saj je bila tu tekstilna industrija zelo prisotna, in sicer v MTT (Mariborska tekstilna tovarna). Maribor je bil tedaj drugo največje industrijsko mesto v Jugoslaviji, trenutno pa mislim da smo v Sloveniji med bolj »revnimi« na tem področju, namreč v zadnjih letih se je zaprlo ali propadlo, bi rekel, da kar okoli 20 tovarn, v katerih je bilo zaposlenih na tisoče ljudi. Ne vem, kam so ti ljudje odšli in s čim se danes ukvarjajo, vem pa, da so bile te zgodbe zelo žalostne. Veste, če se zruši tako velik del industrije v nekem mestu, to pomeni ogromno ljudi v stiskih, lačnih, brez strehe nad glavo, ki so si kruh v večini nato služili v tujini. Skratka, v MTT-ju sem nato delal eno leto, dvoizmensko delo. Nekega dne pa sem bil popoldne v Mariboru, v mestu, v hotelu Astoria, kjer sem srečal prijatelja iz glasbene šole, ki me je v dveh urah prepričal, da sem šel z njim v Koper – dobesedno »na skrivaj«, saj sem domov »skočil« po kitaro in tisto eno obleko, ki sem jo takrat imel. In tako se je začela moja glasbena pot. Z nastopom smo tako začeli ob 20. uri in igrali do polnoči, ko smo se preselili v sosednjo stavbo, v bar, kjer smo nadaljevali do 4. ali 5. ure zjutraj. In s tem ansamblom – bilo nas je 5 glasbenikov – smo s takšnim urnikom nastopali kar nekaj časa, nato pa sem se vrnil v Maribor, kjer sem na račun precej dobre plače s koprskih nastopov živel še kar nekaj časa. No, nato sem tudi tukaj začel prepevati v neki kavarni in tudi v hotelu Astoria. Veste, včasih je bilo tako, da je vsaka večja kavarna imela ob večerih živo glasbo, tega danes ni več videti. Prišlo je namreč do menjave načina zabave med generacijami, koncerti so bili bolj »sedeči«, intimni, danes pa je energija bolj usmerjena v »skakanje«, masivnost. Ampak no, tako pač je.
Pred 60 leti ste imeli torej »krst« profesionalnega nastopanja v Kopru, nato pa ste se vrnili v Maribor, kjer ste nastopali po kavarnah. Kdaj pa se je začela vaša slavna pot z Avseniki?
Ja, tako, jaz sem potem še prepeval po mariborskih lokalih, med drugim tudi v hotelu Slavija, ki je bil prvi luksuzni hotel v Mariboru, ko so moj nastop poslušali trije fantje. Pristopili so do mene in mi povedali, da imajo v Zagrebu (od koder je bila moja mama in tam sta se z očetom – sicer konjenikom – tudi spoznala) ansambel in me povabili k sodelovanju. Šlo je za ansambel »višjega« kova, zato sem ponudbo sprejel in v drugem mesecu že igral z njimi. Bili smo na treh festivalih – v Ljubljani, Beogradu in na Poljskem, igrali pa smo vsak petek in soboto v centru Zagreba, v Tucmanu, ki je še zdaj zelo znana velika dvorana, kjer še vedno potekajo veliki koncerti in mi smo dvorano uspeli napolniti ob vsakem koncu tedna. Takrat se je naš ansambel imenoval Grupa Clan, izdali pa smo tudi pet ali šest plošč. Se je pa že takrat videlo, da bomo verjetno skupaj delovali samo 2 leti, saj so fantje doštudirali, dva sta postala zdravnika, dva inženirja in vsi so imeli štipendije, kar je pomenilo, da morajo v službo. Tako smo se po dveh res lepih letih razšli, zato sem prišel nazaj v Maribor in ponovno prepeval tu. Na neko vajo je prišel direktor Radia Maribor – ene izmed tedaj le treh radijskih postaj v Sloveniji, bila sta še Radio Koper in Radio Ljubljana, pa pomislite, koliko jih je danes, mislim, da okoli 120 – in mi rekel, da ima s seboj svaka (torej, je bil on poročen s sestro enega od Avsenikov), ki bi me rad nekaj vprašal. Seveda sem pristopil in povedal mi je, da ansambel zapušča njihov pevec, zato sem nazadnje sprejel povabilo k mikrofonu ansambla – kljub pomislekom, saj sem se zavedal, da se bolj ukvarjam z zabavno kot pa narodnozabavno glasbo. »Vse vam bo razložil moj brat Vilko Avsenik,« je dejal, »ki trenutno igra v Big Bandu RTV Ljubljana in vse, kar boste potrebovali, vam bo razložil.« In res, Vilko je bil odličen glasbenik in dober pedagog. Vse je odlično pojasnil in kar hitro sem postal bolj suveren.
Pa vam je bila všeč tovrstna glasba? Vseeno gre za precej drugačen stil od tistega, ki ste ga bili vajeni …
Ja, res je, prej, še v glasbeni šoli sem prepeval samo resno glasbo, saj me je tudi moja učiteljica videla kot opernega pevca, a že takrat nad njo nisem bil ravno navdušen, bližje sem se počutil zabavni glasbi. Narodnozabavno glasbo sem seveda poznal in jo tudi spremljal, zato sem se bil pripravljen seveda tudi marsikaj novega naučiti – in to zelo rad.
Kako se je potem nadaljevala zgodba z Avseniki?
Leta 1973 smo nato v Berlinu za največjo evropsko založniško hišo izdali prvo ploščo z 12 pesmi. Takrat sem jaz dojel to glasbo malo drugače, kot sem si jo prej predstavljal. Oni so že do takrat prodali okoli 8 milijonov plošč na nemško govorečem področju. Igrali smo po celotni Nemčiji, Avstriji Švici, pa v delu Italije, Belgije, Nizozemske in Francije, torej, povsod, kjer so govorili nemško. Posneli smo – v nemškem in v slovenskem jeziku – 270 pesmi, eno ploščo pa smo posneli tudi v angleščini. Z Avseniki sem bil tudi prvič v Ameriki. No, nato pa sem jo sam obiskal še sedemkrat. Pri Avsenikih sem torej pel kar 19 let, zadnji koncert smo imeli v Kölnu, poslušalo ga je 12.000 ljudi, za nas pa je bil precej žalosten, saj smo vedeli, da se razhajamo, da ta skupina preneha delovati.
Po Avsenikih pa ste ubrali spet samostojno pot…
Nato pa mi je Franc Košir dejal: »Ostani to, kar si, ostani muzikant!« In res sem potem leta 1993 ustvaril pesem Ostal bom muzikant in tako se je začela moja »nova« samostojna pot. Trenutno imam recimo na Radiu Ljubljana 1.115 posnetkov, med njimi je ogromno avtorskih del – najbolj slaven zagotovo Silvestrski poljub, ogromno tekstov in tudi priredb. Marsikatero pesem sem »napisal« – oziroma posnel na diktafon – med vožnjo v avtu, sploh, če sem imel v glavi že melodijo. Seveda je bila vožnja velik del mojega življenja oziroma mojega urnika, tako da sem ta čas tudi želel izkoristiti.
Kdaj oziroma kaj je bilo bolj naporno – nastopanje z ansamblom ali samostojno?
Kar se tega tiče niti ni neke razlike, naporno je seveda oboje, koncerte smo imeli praktično vsak dan, v mesecu dni je to naneslo na številko okoli 22. Koncerti so bili ne samo med vikendi, kot je to danes, ampak tudi med tednom, ti pa so bili ravno tako zelo obiskovani. Ni skrivnost, da sem po desetih letih želel kariero prekiniti, a mi pogodba z nemško založniško hišo tega ni dovolila oziroma, tudi, če bi takrat dal odpoved, bi še vedno moral z njimi sodelovati še dve leti.
Pa vam ni žal, da se je tako odvilo, kajne?
No, zdaj zagotovo ne, je pa se zgodil en zelo »močan« trenutek. Namreč, nekega dne sem poklical domov in govoril s sinom, takrat je bil star 6 ali 7 let. Vprašal sem ga, kaj počne, pa mi je ostro odgovoril »Nič!«… sem rekel nekaj v smislu »Hja, kako nič?« pa mi je – spet ostro – odvrnil »Vsi gredo z očeti smučat na Pohorje, tebe pa tako in tako ni nič doma!« in prekinil. To me je takrat res vrglo iz tira in res sem si zaželel po 10 letih svojo pot prekiniti. Ampak potem sem videl – zaradi pogodbe – da to ni mogoče kar tako »iz danes na jutri« in sem se odločil nadaljevati. Je bilo zelo naporno, a po drugi strani seveda tudi vredno. Jaz sem se zavedal, da se želim zgledovati po svetovni eliti, po bendih, ki se prepotovali v mesecu še enkrat toliko kot jaz – vsaj še enkrat toliko. Recimo Beatli, Rolling Stonesi … vse znane in uspešne skupine so dale ogromno skozi, da so si prislužile tak uspeh. Žrtvovali so (in smo) osebna življenja za kariero. In ni nas malo.
Kako pa je žena sprejela vašo kariero?
Seveda je bilo več situacij, ko sva se morala pač pogovoriti. Če se žrtvuješ za nekaj in če delaš iz veselja, ne samo za denar, si pač res lahko srečen. Jaz sem bil in sem glasbenik z dušo in telesom, vedno sem z užitkom stopil na oder in pel ter igral. Tisti »incident« s sinom me je sicer res dotolkel, mi je bilo res hudo, a sem se vendarle odločil nadaljevati. In ni mi žal.
Z ženo Bebo sta se spoznala okoli leta 1965, in sicer na mladinskem plesu v Hali C v Mariboru, kamor je Alfi hodil plesat, občasno pa tudi kaj zapet. »In bila je moja simpatija,« se z nasmehom in iskrico v očeh spominja Alfi. Poročila sta se nato leta 1974, tako da bosta že čez manj kot dve leti praznovala že »zlato poroko«. V tem času se jima je rodil sin Dejan, prav v letu, ko je začel nastopati z Ansamblom bratov Avsenik, zato je bila, kot pravi legendarni pevec, njuna skupna življenjska pot precej drugačna od drugih. »Potrebno je bilo ogromno kompromisov, odrekanja in predvsem razumevanja. No, brez ljubezni pa seveda vse to ni mogoče,« se zaveda Alfi. Med šolskimi počitnicami sta Beba in Dejan sicer izkoristila prosto obdobje in moža oziroma očeta spremljala na turnejah, nastopih.
Povezujejo ju ljubezen ter razumevanje in spoštovanje. »Če se lepo razumeš in imaš rad bližnjega, si rad z njim, lahko tudi toliko let lepo živiš skupaj,« recept za več kot 50-letno zvezo razkrije Alfi in doda ključno, in sicer, razumevanje. »Vedno sva bila korektna drug do drugega, v zakonu si deliva dobro in slabo, skupaj sva v veselju in žalosti.«
Smo že dodobra v prazničnem času, kar za vas – še vedno – pomeni verjetno kar natrpan urnik, kajne?
Ja, seveda, tako je že vrsto let. V sredini decembra je največ snemanj božičnih oziroma novoletnih oddaj, kar nekaj je tudi prireditev in dogodkov, tudi večdnevnih, kar zame seveda pomeni nastope v živo. Torej, če malce ocenim, mislim, da sem in bom imel v tem mesecu okoli 20 takšnih ali drugačnih nastopov …
… Na katerih brez vsem znanega Silvestrskega poljuba ne bo šlo, kajne?
Ja, to pa res ne, je vendarle december (smeh). To pesem je napisal Dušan Velkavrh, odličen tekstopisec, ki je prišel iz tujine in je govoril samo angleško. A je bil tako nadarjen, imel je nepredstavljiv občutek za jezik in se je slovenščine zelo hitro naučil. Delal je tudi recimo za Pepel in kri ter za marsikatero slovensko glasbeno skupino. Ne vem, če veste, pa vendar, je pesem Silvestrski poljub nastala v času, ko se je Dušan razšel s svojo partnerko in v zgodbi te pesmi sem sam že hitro ugotovil, da gre pravzaprav za osebno izpoved. In to domnevo sem »priznal« nato Dušanu na odru, ko mi je ob 30-letnici pesmi predal zlato ploščo Silvestrski poljub. In Dušan mi je – kljub trenutnemu šoku – pritrdil. Za kaj je šlo, je povedal vsem zbranim na koncertu. Zaljubljen je bil namreč v gospodično, ki jo je lahko objel in poljubil samo na silvestrski večer, ko sem ji zaželel vse dobro. In zato je napisal to pesem, ki je – zelo nenačrtovano – postala hit mnogih generacij.
Enkrat ste celo dejali, da se vam pesem zdi preveč otožna, da ne paše nekako v kontekst novega leta oziroma novoletnega vzdušja …
Ja, saj veste, novoletne oddaje se ne delajo »žalostne«, saj vidite … vse skače, nori (smeh) in ko sem dobil skladbo in besedilo, sem res rekel Jožetu Privšku, da je to pa bolj »žalostno, počasno«… in mi je odgovoril »Ja, tudi takšne morajo biti.« In potem sem pesem zapel v studiu, dvakrat. Najprej poskusno, nato še enkrat. Seveda sem vedel, da bom pesem zapel še ničkolikokrat, da bo zares vse tako, kot mora biti. Zapojem torej drugič in ko končam, so do mene prišli še trije sodelujoči pri snemanju – tehnik, Mario Rijavec in Jože Privšek, z besedami: »Pridi Alfi, gremo čez cesto na kavo.« In sem si mislil, da pesmi pač ne bom posnel, da nekaj že pač ni v redu. Razmišljal sem, kaj je šlo tako narobe, kje sem naredil napako in zakaj so že po drugem poskusu »obupali«. Pa mi sedenje na kavi ni dalo miru in sem gospodu Privšku predlagal, da poskusimo še drugače, da imam tudi sam nekaj predlogov… pa me je pogledal in rekel: »Ampak Alfi, točno tako je, kot sem želel. Kar tako naj ostane.« In ta drugi posnetek zdaj poslušamo že 50 let.
Februarja o vas izide tudi biografija, če se ne motim?
Ja, res je, najverjetneje v februarju, kar pa je posebnost je to, da bo v tej moji biografiji tudi okoli 320 fotografij. Namreč, jaz vsako stvar, ki jo povem, tudi argumentiram. Saj veste, marsikaj lahko rečemo, pa nam marsikdo ne bo verjel. Če pa je zraven fotografija, so dvomi razblinjeni. In ne želim, da bi si kdorkoli mislil, da želim koga vleči za nos, da si kaj izmišljujem ali da je kaj »prelepo, da bi bilo res«. In v svojem življenju sem se družil in nastopal z marsikom, tudi z zelo znanimi obrazi, o čemer moja biografija tudi govori. In povsod bo – kot sem dejal – tudi foto dokaz (smeh). Sicer pa mi je glasbena kariera poleg poznanstev pomembnih in dobrih ljudi odprla tudi pot v svet, prepotoval sem namreč ogromno sveta, videl marsikaj in za to sem hvaležen. Osemkrat sem bil v Ameriki in Kanadi, dvakrat v Avstraliji, po Evropi – sploh v nemško govorečih deželah pa 20 let pravzaprav vsak dan.
Kdaj pa ste rekli, da je čas, da se počasi malo »ustavite«?
Lahko rečem, da sem se ustavil kakšnih 4 ali 5 let nazaj, ko mi je tudi zdravstveno osebje tako svetovalo, saj sem imel v kratkem času kar štirikrat akutno vnetje trebušne slinavke, zaradi česar so mi – operativno seveda – odstranili tudi žolč. Nato sem letos poleti dobil tudi covid, ampak po 14-ih dneh te bolezni sem bil jaz zdrav, dotolkla me je nato pljučnica. Ampak pustimo to, to je za menoj, na srečo sem uspešno prebrodil tudi to in trenutno sem čil in zdrav, pripravljen na še drugi del decembra (smeh).
Slišala sem tudi, da vas z našimi kraji, s Kočevjem, Ribnico, povezuje tesno prijateljstvo …
Ja, v Kočevju imam enega dobrega prijatelja, njegov sin je še posebej znan po celem svetu, znani modni oblikovalec, ki je delal za Lady Gaga denimo, verjetno že veste, da govorim o Petru Movrinu, ki trenutno ustvarja v Parizu. Odličen fant, strokovnjak na svojem področju, podaril mi je tudi dve svoji kreaciji. Sicer je njegov oče želel, da ostane doma in postane mesar, a je Pero, kot mu rečem, šel svojo pot. No njegov oče je imel rad glasbo in je prepeval, jaz sem mu priskrbel kar nekaj matric, on pa je nato snemal glasbo. Spomnim se, da nekega leta ni imel ideje, kaj bi svojim najboljšim strankam podaril za novoletno darilo, pa me je prosil za nasvet. In takoj sem pomislil, da bi jim dal svojo ploščo. Me je malo čudno pogledal, a je ideja prav zares zaživela (smeh).
Aha, no, iz Ribnice pa seveda gospoda Franca Miheliča, večkrat smo se srečali, sploh na kakšnih novoletnih oddajah. Dobro se ga tudi spomnim, ko smo imeli nekje v bližini Ribnice z Avseniki nastop, pa sta Franc in njegova žena stala pri vratih ter me tako lepo pričakala in smo rekli nekaj besed. To vse še po tolikih letih pogreje dušo in srce in res sem vesel, da sem bil deležen takšnih in podobnih trenutkov.
